državni izbor / Nevihtni oblaki zaradi novih kandidatk

Takole približno deset let prihajajo delegacije članic Evropske unije na Slovensko. Pridno in redno. Tako kot prihajajo v Prago, Varšavo in Budimpešto. In seveda še kam. Med seboj se zadovoljno trepljamo po ramenih in se tovariško menimo o prihodnji skupni Evropi. Saj vsi vemo, da vse te pohvale in spodbude niso zmerom mišljene čisto zares, ampak kaj, ko smo vsi tako samoljubni, da raje poslušamo angelce kot zoprne hudičke.

Slovenski pesnik je že pred davnimi desetletji zapisal: "Bolj ko se cilji bližajo, bolj poti se križajo." Tako nekako je tudi z Evropsko unijo in vse bolj nestrpnimi kandidatkami. Doslej smo vsi malo godrnjali in vse bolj glasno bentili, da se Evropska unija ne premakne in ne premakne. Zdaj pa preprosto ni več časa. Še nekaj mesecev, pa bo prišla resnica na dan. Stvarnost namreč ni posebej optimistična. Španija je svojih usodnih šest mesecev predsedovanja EU porabila in izrabila s pičlim izkupičkom. Previdni Aznar se je oprijel dveh prioritet, ena je bila visoka himnična hvalnica globalnemu liberalizmu, druga pa 11. september in neusmiljen boj proti terorizmu. Seveda, saj ima Baske na svojem dvorišču. Pa še glede tega so glavno nalogo opravili Belgijci z uvedbo skupnega evropskega zapornega naloga.

Poglejmo si, kaj čaka evropsko petnajsterico pod predsedovanjem resne in natančne Danske. In to zdaj, tik pred vstopom nestrpnih kandidat. Veliko notranjih evropskih težav se je nakopičilo v zadnjem času. Španska metoda drobencljavih korakov torej ni prinesla posebej vidnih rešitev. Se pa je Aznar pohvalil s svojo strogostjo, ko je zagrozil novinkam, da bodo tenko piskale, če ne bodo same opravile z ilegalno migracijo. Kot prvo, se Španci niti z enim samim resnim ukrepom niso lotili najhujšega problema, se pravi refinanciranja evropskega kmetijstva. Kandidatke so vse bolj nervozne, ampak zaradi ravnokar opravljenih francoskih volitev in jesenskih nemških volitev bo marsikaj treba začeti znova. Bolj ko se bo bližal december, hujši križev pot čaka Dansko. Kar ne bo preveč prijetno, saj sta se Francija in Nemčija vkopali v svoje kmetijske rove in ne Schroeder ne Chirac nista pripravljena popustiti niti za milimeter.

Poleg že omenjenega kmetijstva in ilegalnih migracij pa Evropsko unijo pod Danci čakajo še skupna obramba, ciprski problem, irski referendum, pa še kaj bi se našlo. Nikakor pa ni več veliko časa. Zato predsednik Evropske komisije Romano Prodi že zdaj namiguje, da pravzaprav ni treba paziti na vsako podrobnost in da je mogoče marsikaj tudi časovno premakniti, ne da bi se zaradi tega zgodil sodni dan. Na decembrskem vrhu v Kœbenhavnu bo evropska petnajsterica sklenila pogajanja z vsemi desetimi kandidatkami. "Že majhna zamuda je lahko usodna," opozarja danski premier. Leta 2003 se bo Unija namreč osredotočila na Konvencijo (ki ji že zdaj vrsta evropskih velmož gleda z neprijaznimi očmi, kajti po njihovem mnenju ta nova evropska institucija ni ne reprezentativna ne demokratična), leta 2004 bo na vrsti medvladna konferenca, naslednji dve leti pa bo treba najti soglasje v zvezi s financiranjem Unije po letu 2006. Zato samo čisto na kratko o ovirah na evropski poti.

Irski referendum o sporazumu v Nici se prav lahko sfiži. Če bodo Irci spet glasovali proti sporazumu, ne bo mogoče sprejeti novih članic. Danci so odkrito priznali, da nimajo rezervne rešitve, če se bo Irska spet skujala. Gotovo se bo tudi v takem primeru našla rešitev. Vendar pa bo boleča in na silo skrpana skupaj.

Še dosti bolj zapletena je reforma skupne kmetijske politike. 22. septembra bodo imeli v Nemčiji volitve, kar pomeni, da se bo petnajsterica dogovorila v najboljšem primeru šele v začetku novembra ali celo pozneje. Zadeva je še toliko bolj zoprna, ker Nemčija noče več plačevati za celo Evropo in odločno terja kmetijsko reformo. Te pa se otepa Francija kot hudič križa. Nastradale pa bodo seveda države kandidatke. Še zlasti, ker bo zanesljivo zmanjšalo časa za resna pogajanja v zvezi z nesrečnimi kmeti. Poljaki so se že besno uprli, a gotovo brez kakršnegakoli resnega učinka.

Nevihtni oblaki se zbirajo zaradi držav, ki bi se konec leta za vsako ceno hotele vključiti v razširjeno Evropsko unijo. Romunija in Bolgarija terjata zagotovila, da bosta kmalu tudi sami ponosni članici EU. Danski premier Rassmussen predlaga politično deklaracijo, v kateri naj bi bilo zapisano, da sedanja širitev ne bo tudi zadnja. Ampak vse to je mala malica v primeri s Turčijo, saj bi sprejem samo grškega dela Cipra v EU pomenil hudo krizo med Turčijo in Evropo. Danski premier je odkritosrčno povedal, da "je glavna težava s Ciprom v tem, da nimamo še niti načrta A, kaj šele B."

Evropska obramba se od samega začetka opoteka na steklenih nožicah. Glede tega skuša EU že kar dolgo skleniti pogajanja med med EU in Natom, ali po domače povedano, med Grčijo in Turčijo, ki sta obe članici severnoatlantskega zavezništva. Evropa sicer laska Turčiji in tudi Danci poudarjajo evropski interes za prozahodno usmerjeno Turčijo. Priznavajo ji tudi status kandidatke za vstop v EU. Ad Kalendas Graecas. Pogajanja s Turčijo se bodo namreč lahko začela, ko bo ta država izpolnila zahtevane demokratične kriterije, ki pa so še v povojih. Luksemburški premier Juncker je jasno povedal, da se srečanje v Kœbenhavnu ne sme spremeniti v evropski politični vrh o Turčiji. V primeri s turškimi težavami bo vprašanje ruske enklave Kaliningrada relativno ne preveč težavno rešljivo.

Glavna težava Evropske unije in njene širitve se namreč skriva v Uniji sami. Recimo na začetku omenjena Konvencija, na katero smo prav v Sloveniji tako ponosni, saj nam pomeni, da smo de facto, se pravi s srcem in Peterletom, že v Evropi. V Bruslju pa se glede Konvencije že prepirajo na žive in mrtve. Podpredsednik Konvencije Italijan Giuliano Amato se je pritožil, da milijoni in milijoni evropskih državljanov nimajo nikakršnega zastopstva v Konvenciji. Na čelu pa z zastavo mahajo "specialisti za evropske zadeve". Tudi evrofobni Britanci (ki jim sledijo predsedujoči Danci in vse zadnje tri nove članice, se pravi Avstrija, Švedska in Finska) so pristavili svoj lonček: "To je dialog med Brusljem in Brusljem. Vse te organizacije so evropski lobiji, ki jih financira Bruselj. Njihova govorica enoznačno podpira federalistične teze. Nočemo več poslušati samo mnenja trobil Evropske komisije."

Najbrž bo nekaj na tem. Na zadnjem merjenju evropskega javnega mnenja Evrobarometra se je izkazalo, da 64 % anketiranih Evropejcev, državljanov Evropske unije, še nikoli ni slišalo za Konvencijo o prihodnosti Evrope.