državni izbor / Babilonski stolp

Na prvi pogled pravzaprav še kar varčna rešitev. Nemščina pokriva tako Nemčijo kot Avstrijo in Luksemburg, ta pa ima poleg nemščine na voljo še francoščino. Belgija govori francosko in nizozemsko, kar je ravno tako prihranek. Vendar idila ne bo trajala dolgo. Samo do vključitve novih desetih članic. Od desetih kandidatk edinole Ciper uporablja jezik, ki že sodi med uradne jezike petnajsterice, se pravi grščino. Pa še tu bi se lahko zapletlo, ko bi se po čudežu celoten ciprski otok vključil v Evropsko unijo. Evropa bi tako dobila na grbo še turščino. Vendar v tem trenutku prav nič ne kaže, da bi se grški in turški del otoka pobotala in spravila. Seveda to v resnici prav nič ne pomaga. Z novimi desetimi članicami prihaja devet (ali deset) novih jezikov. In to jezikov, ki vsakega od njih kot uradni jezik govorijo izključno v eni sami državi. Medtem ko je bilo vprašanje jezika v preteklih desetletjih izrazito politično akcentirano - Francozi proti Angležem, Angleži proti Nemcem, vsi skupaj pa proti Špancem in Italijanom - se Evropa dandanes ukvarja z bolj banalnimi vprašanji, kakšne posledice bo imela jezikovna širitev Unije. Za denar gre, tako kot zmerom. Z desetimi novimi jeziki se bo v Bruslju nastanila horda prevajalcev iz držav novink. In to hordo bo treba plačati. Dobro plačati. Prodijeva komisija in njene različne agencije bodo poleg že 3.500 zaposlenih prevajalcev morale najeti - za prvo silo - še vsaj 400 prevajalcev iz novih članic. Napihnil se bo tudi dosedanji prevajalski letni proračun, ki za zdaj šteje na okroglo 100 milijonov evrov letno.

Zaenkrat bruseljske službe nočejo priti na plano z natančnimi številkami. Tudi Evropski parlament si je zavihal rokave, da bi parlamentarne debate ohranile spoštovanje integralnega multilingvizma, vendar pa z določenimi omejitvami. Variatio delectat, sed... Ko pa bo prišlo do prehoda na 21 uradnih jezikov, bo moral parlament razvezati mošnjiček, in sicer okroglih 520 evrov na leto. Pisni prevodi bodo šli na račun parlamenta, na voljo pa bodo, tako kot že zadnja leta, v angleščini, francoščini in nemščini. Nekateri se še dobro spominjamo, kako so Angleži in Francozi potili krvavi pot, da bi nemščina ostala na obrobju. Zdaj domuje v samem srcu zveri. Z novinkami bo huje. Mimogrede, en passant, nove članice se bolj težko pohvalijo z divizijami izbranih poliglotov. Zaskrbljeni evrokrati opozarjajo, da je v praksi nemogoče obvladati 420 možnih kombinacij med 21 jeziki prihodnje velike Evrope. Že lansko leto je Komisija previdno pripravila osnutek reforme, ki pa sta ga Pariz in Berlin soglasno ocenila za nesprejemljivega, saj naj bi favoriziral angleščino v škodo drugih dveh uradnih jezikov, se pravi francoščine in nemščine. Predlog, da bi vse politične tekste prevajali izključno v angleščino, je bil nemudoma blokiran.

V Bruslju se ob vseh teh polenih iz dneva v dan bolj zaskrbljeno sprašujejo, kako bo administracija brez vsakodnevnih katastrof uveljavljala načelo celovitega multilingvizma. "Morda bomo prisiljeni v praksi dokazati, da je z enakopravno uporabo vseh jezikov popolnoma nemogoče priti do razumne rešitve," je komentiral visok bruseljski uradnik. Med mnogimi predlaganimi rešitvami je tudi zamisel, da bi ohranili samo enega, dva ali tri glavne jezike. Se ve, katere. Victor Ginsburgh, profesor na bruseljski Svobodni univerzi, in njegov kolega Shlomo Weber z Metodistične univerze iz Dallasa sta izdelala podrobno študijo o natančnm mestu različnih jezikov, ki jih uporablja evropska petnajsterica. Rezultati so pravzaprav pričakovani.

Najbolj uporabljan jezik je angleščina. 208 milijonov (sedanjih) Evropejcev izjavlja, da jo uporabljajo kot prvi, drugi ali tretji jezik. Na drugem mestu je francoščina s 127 milijoni uporabnikov, na tretjem nemščina s 118 milijoni, nato pa italijanščina s 65 milijoni, španščina s 56 milijoni in nizozemščina s 24 milijoni (poleg 15 milijonov Nizozemcev je namreč materinščina tudi 6 milijonov belgijskih Flamcev).

Metikulozna profesorja sta posebej poudarila, da ko bi angleščina postala edini uradni jezik v Uniji, bi 45% evropskih državljanov v jezikovnem pogledu ostalo na robu, izločenih. Njihov domači jezik, pa tudi francoščina in nemščina bi ostali na plitvini. Razmerja med posameznimi narodi so seveda zelo različna. Z angleščino kot edinimi uradnim jezikom bi najmanj nasrkali Švedi, saj jih le 20% ne obvlada angleščine. V Franciji, denimo, pa je angleščine neukih že 58% Francozov in kar 65% Portugalcev. Je pa seveda res, da povsod po Evropi bliskovito narašča znanje angleščine med mladimi in najmlajšimi. Internet je na pohodu! Profesorja sta tudi izračunala, da bi ob znanju angleščine in francoščine število izločenih Evropejcev padlo na ubožnih 30%. In če bi zraven pridali še nemščino, bi bilo izločenih samo še 18%. Vendar ne povsod enako. Še vedno bi bilo izključenih 31% Špancev in 28% Italijanov. Nihče pa se resno ne sprašuje, kako je kaj s priseljenci, legalnimi in ilegalnimi. Kako se Turki, Albanci, Maročani, Pakistanci, Kongožani, Vietnamci, Kitajci, Filipinci znajdejo s svojim ubožnim znanjem tujih jezikov? Seveda slabo.

Kar se tiče novih članic, bi glede znanja tujih jezikov po večini zaostajale za sedanjimi članicami, a nikakor ne za vsemi. Z njihovo vključitvijo v Unijo bo francoščina izgubila prestižno drugo mesto v Evropi, in to prav hitro, kajti vseh deset držav kandidatk - morda z rahlo izjemo Malte in Cipra - je absolutno usmerjenih na nemščino. In čisto za konec: V Sloveniji se uči francoščine komajda dobre štiri odstotke dijakov. Najmanj v Evropi. Še Albanci so pred nami.