Kultura / Posiljena? Je že sama iskala.

Bill Clinton je bil radoživ mož. Ker je bil tudi učinkovit predsednik najmogočnejše države na svetu, mu radoživost ni posebej škodovala. Poleg tega je bil izpričan liberalec in na svet ni gledal le kot na ameriško zasebno dvorišče. S prihodom v Belo hišo je George W. Bush na glavo obrnil Clintonovo filozofijo: Živi in pusti živeti. In to dobesedno.Predsednik Bush le nerad pusti živeti tiste, ki mislijo drugače. Navsezadnje je kot teksaški guverner podpisal rekordno število smrtnih obsodb. Njegova politična pot je dobesedno tlakovana z mrliči. Stvar okusa, je najmanj, kar lahko rečemo.

V resnici ni mogoče tarnati, da je guverner Bush v predvolilni kampanji govoril za las drugače, kot je ravnal po predsedniški zmagi. Bil je in je še vedno dosleden svoji življenjski filozofiji. Tako predsednik kot njegovi možje in žene ob vsaki priložnosti svoje nastope zabelijo z ideološkimi in religioznimi nauki. Zato ni nikogar presenetilo, da je Busheva administracija letos namenila dodatnih 135 milijonov dolarjev za promocijo spolne vzdržnosti po šolah. Ta program so sicer ustvarili republikanski kongresniki že daljnega leta 1996. Predsednik Bush ga je samo poglobil. "Vzdržnost ne pomeni samo reči ne, ampak pomeni da bolj sproščeni prihodnosti," je zapisal predsednik leta 2001 na kongresu privržencev te kontracepcijske metode na kongresu v Miamiju. "Vzdržnost je edini način, da se izognete prenosljivim spolnim bolezni, prezgodnji nosečnosti, osebnim in socialnim težavam. Izognili se boste tudi ljudem, ki prakticirajo spolne odnose zunaj svetega zakona." "Edina spolnost brez nevarnosti je v okviru monogamnega zakona," je svoj lonček pristavila Wendy Wright, predstavnica konservativnega lobija Zaskrbljene žene Amerike.

Vse skupaj bi bilo lahko smešno, ko v resnici ne bi šlo za resen socialni problem. Prezgodnja nosečnost zadeva več kot milijon mladoletnic v ZDA. Statistika je neusmiljena. Mlada ameriška dekleta imajo štirikrat večjo možnost za nezaželeno nosečnost kot njihove nemške vrstnice, šestkrat večjo kot mlade Francozinje in osemkrat večjo kot mladoletne Nizozemke. Resni ameriški pedagogi se sprašujejo, ali spolna vzdržnost kot edina kontracepcija ne pelje naravnost v katastrofo. Katastrofo zaradi nevednosti mladih. Poleg tega je resničnost drugje. Približno polovica mladih Američank med 15. in 19. letom ima spolne odnose, pri dopolnjenem osemnajstem letu je takih že 70%. Nestrpni moralizem je šel tako daleč, da je več kot 2000 krščanskih in judovskih duhovnikov meseca junija podpisalo besedilo, v katerem izjavljajo, "da poučevanje izključno vzdržnosti pomeni izdajo mladine naše dežele."

Nekako drugače pa se vprašanje vzdržnosti kaže v Pakistanu, po novem zvestem zavezniku ZDA v boju proti Osi zla. Na primer v pakistanskem Pendžabu.

"Objemala sem jim noge. Hlipala sem. Povedala sem jim, da sem poučevala Koran vaške otroke. Prosila sem jih, naj me ne kaznujejo za zločin, ki ga nisem zagrešila. Vendar so mi raztrgali oblačila in me eden za drugim posiljevali." Vaška ali plemenska justica - kakorkoli jo že imenujemo - na indijski podcelini pogosto nadomešča civilno pravosodje, še posebej pri zadevah glede vprašanja časti. Vaška oblast je zaukazala skupinsko posilstvo mlade ženske kot kazen za "nesprejemljivo obnašanje" njenega dvanajstletnega brata. Vaščani so dečka videli z deklico, ki je pripadala višji kasti. Ogorčeni vaščani so fantiča nemudoma prijeli. Za začetek so tudi njega množično posilili. Potem se je sestal vaški svet. Sledila je že omenjena kazen. Skupinsko posilstvo nesrečne sestre. Nato so dekle slekli do golega in jo vlačili skozi celo vas. S spoštovanjem kastnega sistema se ni šaliti. Grozljiva zgodba je prišla na dan šele čez deset dni, prvega julija. Četverica pobudnikov in najbolj zavzetih posiljevalcev je še vedno na prostosti, čeprav je policija aretirala osem članov njihovega sorodstva. Kot moralni pritisk na njihove družine. Škandal je vseeno izbruhnil v javnosti. Po nalogu iz prestolnice Islamabad, kjer se je pakistanska vlada končno prebudila. Tokrat se je odzvala hitreje. Vsi policisti so bili premeščeni, njihovi šefi suspendirani. Pendžabski minister za pravosodje je družini žrtve obljubil, da bo pravici zadoščeno. Vrhovno sodišče je 5. julija sklicalo najodgovornejše može policije, naj razložijo, kako so ukrepali proti krivcem. Vse skupaj se je končalo kot farsa.

Že dolga leta pakistanska komisija za človekove pravice terja konec plemenske justice, po kateri je šibkejši vedno kriv. Teden dni pred opisanim grozodejstvom sta v sosednji vasi dva moška posilila dekle, ki je nato storila samomor. Policija ju je prijela samo zaradi opisanega škandala nesrečne sestre in brata.

Morda se pa vendarle premika. Junija je islamsko sodišče razveljavilo obtožbo nad mlado žensko, ki naj bi jo do smrti kamenjali zaradi domnevnega prešuštva. Osemindvajsetletna ženska je povedala, da so jo vrh vsega še posilili. Klasika. Ob njenem primeru je bila organizirana vrsta manifestacij, ki so jih organizirale organizacije za zaščito človekovih pravic.

Pravzaprav bi bil predsednik George W. Bush lahko zadovoljen, da v Pakistanu mlada dekleta niso posebej zagreta za prakticiranje prezgodnje spolnosti. n