Državni izbor / Izziv tisočletja

Na začetku letošnjega poletja so ameriške vojaške sile poslale 13.000 vojakov, logistično podprtih z računalniškimi omrežji, v napad na "malopridno državo", ki jo je vodil neimenovan diktator, zločinski do svojega lastnega ljudstva in paranoičen do namišljenih zunanjih sovražnikov. Ali pa morda zunanji nasprotniki le niso bili samo mačji kašelj. Fiktivna vojaška operacija je stala 250 milijonov dolarjev, krstili pa so jo z visoko donečim imenom Izziv tisočletja. Projekt naj bi ocenil različne strateške opcije ameriškega generalštaba in pretehtal, ali poveljevanje na vseh ravneh deluje optimalno. Na kratko povedano, šlo je za tako rekoč rutinsko predpripravo ameriške vojske na vseh ravneh tako rekoč neizbežne vojne proti Iraku.

Vlogo diktatorja je prevzel upokojeni general marincev Paul Van Riper. Njegovi nekdanji vojaški kolegi so se na moč zmrdovali in vihali nosove, kajti general, nekdanji vietnamski veteran, se je resno in z vsem srcem lotil zadane naloge. Že na samem začetku manevrov je zaigral na učinek presenečenja in z neortodoksno taktiko mu je uspelo potopiti del ameriške flote, ki je bila namenjena proti "njegovi državi". Uspelo mu je učinkovito zaustaviti začetni napad. Pod svojim poveljstvom je imel med drugim na razpolago virtualno floto majhnih ladij in prav tako majhnih letal, med katerimi je bilo tudi veliko civilnih zračnih plovil. Mož je bil iz svojih dolgoletnih izkušenj trdo prepričan, da bodo ameriške vojaške sile - po domače "Modri" - poskušale izpeljati napad presenečenja, kar je bilo v soglasju z ameriško doktrino preventivnega napada. Naš upokojeni general se je zato odločil, da bo udaril prvi. Prižgal je zeleno luč svoji armadi, vendar ne prek radijskih signalov, ki jih je zlahka mogoče loviti, ampak s kodiranimi sporočili, in sicer prek minaretov. "Rdeči" so s samomorilskimi napadi in z raketami s križark potopili eno letalonosilko in dve ladji s helikopterji. Celotna bilanca živahnega upokojenca je bilo šestnajst potopljenih ameriških ladij, z njimi pa je svoja virtualna življenja izgubilo več tisoč ameriških vojakov.

Šele v tem trenutku je celotni manever dokončno iztiril. Tudi za ameriške marince in njihovo modro vodstvo je bila šlamastika prevelika. Častniki, ki so poveljevali velikemu virtualnemu spopadu, so v trenutku končali vse vojaške operacije.

Ob mnogih priložnostih sem jih večkrat poslušal, "da se kaj takega ali podobnega v resničnosti ne bi moglo nikoli dogoditi," se spominja Van Riper. "Odgovoril sem jim, da ne bi nihče v sanjah pomislil, da bi se letalo redne letalske proge lahko zaletelo v stolp Svetovnega trgovinskega centra. Vendar se ni nihče niti zmenil za mojo pripombo." Še huje. Organizatorji polomijade virtualne invazije na Irak so potopljene ladje preprosto obudile k življenji, takisto se je zgodilo s tisočimi žrtvami med ameriškimi marinci. Preprosto povedano, ameriški vojaški vrh si je zatisnil ušesa in oči. Naš spretni general v pokoju pa je bil v resnici edini, ki v resnici ni verjel svojim ušesom.

Vendar pa je bilo to šele prvo presenečenje. Mogočneži v generalštabu, ki so presojali in ocenjevali spopad, so našega prizadevnega upokojenca prepričevali, da je ameriški elektronski arzenal uničil njegov sofisticiran radijski sistem, tako da bi si moral pomagati samo s prenosnimi telefoni in s satelitskimi prenosi. Vendar se je general Van Riper odločno uprl in se odločil, da bo za komunikacijo uporabljal motoriste in že prej pripravljena sporočila prek mošej. Ta nenavadna, vendar na moč učinkovita metoda je udarila ob nepredušno obzidje razsodnikov, ki sploh niso hoteli niti slišati o kakršnikoli rešitvi, ki je še niso uporabljali v praksi na Zahodu. Ja, natančno tako! In kar vztrajali so pri svojem. Od našega generala so terjali, naj ob določenih urah preprosto odklopi zračno obrambo, obenem pa naj umakne svoje sile s krajev, kjer naj bi se izkrcali ameriški marinci. Remember Omaha Beach! Vendar pa se upokojenec ni dal. Na vsakem koraku je uporabljal domišljijo in smešil svoje vzvišene aktivne kolege. Lepega dne pa je opazil, da nihče več ne sledi njegovim ukazom in da častniki pod njegovim poveljstvom v resnici ubogajo navodila generalov, ki so nadzorovali celotno vajo. Šele v tem trenutku se je Van Riper dostojanstveno poslovil z virtualne fronte.

Odgovorni možje v Pentagonu so upravičili svojo odločitev, da so priklicali k življenju pobite virtualne vojake in potopljene ladje samo zato, da onesposobljeni vojaki ne bi bili izločeni že v prvih dneh spopadov, ampak bi lahko pri napadih sodelovali polna dva tedna. Van Riper se temu argumentu sicer ni postavil po robu, vendar pa je vseeno jedko pripomnil, da je bil Izziv tisočletja predstavljen kot vojaška vaja, v kateri se obe strani svobodno odločata za taktične izbire. Namen celotnega manevra je bilo testiranje strateških opcij, ki jih trenutno izvajajo v ameriški vojski.

Ravno zato je bila zadrega še toliko hujša. Pentagon je v tem trenutku do grla zaposlen z diskusijami o tem, kako spremeniti svoje vojaške enote, da bi bile bolj fleksibilne in inovativne. Tej filozofiji se je v resnici najbolje prilagodil upokojeni general Van Riper.

Potem pa so se - kot zmerom - pojavili sitni novinarji in žgečkljivo zgodbo ponudili bralcem v presojo. Nekateri se tiščijo za trebuhe, drugi pa smo rahlo v skrbeh. Če bodo ameriški generali še naprej togo skrivali resnico, se je njihovim zaveznikom ne piše posebej sončna prihodnost.