državni izbor / New York Times, ameriški odpadnik

Nekoč je bila vojna v Vietnamu. Proti vojni so pogumno nastopali študentje in liberalni intelektualci. In seveda New York Times. In zdaj smo tik pred ameriško invazijo na Irak. Proti vojni se izrekajo študentje in liberalni intelektualci. In seveda New York Times.

Tako govori New York Times

V ozračju patriotske vročice in vojnega hujskaštva, kamor so se pogreznile Združene države Amerike in kjer je enoumje okoli predsednika Busha tako rekoč popolno, brez najmanjše razpoke. Kdor ni z nami, je proti nam. To staro realsocialistično geslo je Bushu in njegovim prišlo kot ročica v glazirani rokavici. Ko je domovina ogrožena, mora govoriti z enim samim glasom. Tudi misliti mora z eno samo glavo. Pametni in oprezni molčijo. Čemu bi se izpostavljali, dobiti ne morejo ničesar razen batin in izobčenja. Vendar pa to ne velja za institucijo ameriške svobode tiska, za New York Times. Časnik je se nedvoumno in premočrtno postavil proti vojni v Iraku. In to z argumenti, ki zelo spominjajo na mirovniško filozofijo tako imenovane "stare Evrope". Živjo naši! Poglejmo si na kratko, kako NYT analizira in komentira prezidenta Busha in njegove.

"Mislimo, da obstaja boljša opcija od vojne, rešitev, ki bi vsebovala dolgoročne in poglobljene inšpekcijske preglede.Vendar kot vsi v Ameriki tudi mi mislimo, da se okno zapira. Ampak če se vrnemo k preprosti izbiri reči: ja ali ne za invazijo, ki za sabo ne bi imela razširjene mednarodne podpore, je naš odgovor ne," je njujorški časnik zapisal v svojem uredniškem uvodniku. Po eni strani nikoli ni skrival sovražnih čustev do Sadama Huseina, vendar pa prelaga glavnino odgovornosti za sedanjo slepo ulico na svojega predsednika Georgea Walkerja Busha. "Ko bi bil vodil konfrontacijo z Irakom bolj odmerjeno, bi bil danes v položaju, ki bi mu omogočil, da bi lahko pridružil OZN s programom najbolj trdih inšpekcij. Oznanil bi veličastno zmago in odpeljal večino svojih čet lepo domov." Vsekakor pa ne bi imel pred sabo razklane Amerike. Na žalost se kaj podobnega ni zgodilo. Bush je hotel vse, dobil pa bo čisto posebno mesto v zgodovini.

Gremo naprej. "Bush je večkrat spremenil razloge in argumente za invazijo, vendar se je zgubil v slepi ulici, v kateri je edina vidna alternativa za administracijo vojna ali umik, kar pa je seveda nepredstavljivo."

Predsednikova argumentacija ne deluje posebej kredibilno. "Če obstajajo okoliščine, v katerih bi moral predsednik delovati z vojaško silo, ne glede na to, kaj bi o tem lahko rekel Varnostni svet OZN, je treba reči, da v tem trenutku takšna odločitev nikakor ni na mestu." Preprosto ni pravih okoliščin za vojno. Amerika ni bila napadena. Med Al Kaido in Bagdadom niso našli nikakršne resne povezave. "Nobena resna država pa se ne bo lotila titanske invazije samo na osnovi slutenj in fragmentarnih informacij. In tudi ko bi Irak zavrnil razorožitev, to še ne bi upravičilo vojaške reakcije, to ne bi bil sprejemljiv razlog, kajti celo OZN ocenjuje, da razorožitev poteka in da inšpektorji lahko normalno delajo."

New York Times še posebej poudarja pomen Združenih narodov: "Na daljši rok Amerika potrebuje močno mednarodno institucijo, ki bi lahko ohranjala mir in blažila napetosti v ducatu potencialnih kriznih točk po celem svetu. Amerika potrebuje podporo svojih zaveznikov, še posebej ogroženih držav, kot je denimo Pakistan, da bi lahko vodila vojno proti terorizmu. Amerika mora s svojim primerom jasno pokazati, da obstajajo pravila, ki veljajo za vse. Eno teh najbolj pomembnih pravil pa je, da ni mogoče zasesti druge države brez izjemno močnih in evidentnih razlogov. Kadar je cilj nejasen ali utemeljen na problematičnih osnovah, je čas, da se ustavimo in poiščemo drugačne, manj ekstremne metode za dosego svojih ciljev."

In tako govorijo drugi

Argumenti New York Timesa so trdni kot pariški Tour d'Eiffel. Ampak tudi v New York Timesu priznavajo, da se Bela hiša tako rekoč ne more umakniti. Pregloboko je zabredla. Tristo tisoč ameriških vojakov je prevelika množica, da bi se marinci in ostali lahko mirno vrnili na svoje domove. Nič ne bi pomagalo, če bi del ameriške vojske ostal in situ, se pravi v Iraku. Nič, polom.Tako je s tem. Kadar pripravljaš vojno, pazi, kako jo boš tudi končal. Sicer boš vojno dobil, ampak izkupička ne bo nobenega. Na koncu pa se ti bo režala cela zemeljska obla.

V New York Timesu se še dobro spominjajo časov, ko sta se skupaj z Washington Postom silovito nasprotovala vojni v Vietnamu. Zgodba je bila pravzaprav identična. New York Times je v teh dneh zapisal: "Če Združene države ignorirajo Varnostni svet in napadejo po svoji volji, bo prva žrtev spopada OZN. Ta scenarij spominja na vietnamsko obdobje, ko so govoričili, da mora Amerika uničevati vietnamske vasi, da bi jih rešila. Danes sta nekdanja partnerja na različnih bregovih. Washington Post, ki je nekdaj razkril prisluškovalni škandal Watergate, je po lanskem 11. septembru sprejel politiko v sozvočju z novo vladno administracijo. Časnik se je priključil tudi Bushevi vladi in z uvodnikom Trenutek resnice zavzel stališče, da je invazija Iraka nujno potrebna. O Wall Street Journalu skorajda nima smisla izgubljati besed. Časnik je sofisticirano zapisal, "da se je znebiti Sadama dejanje higiene."

Kot bi človek prebiral sofisticirane uvodnike in analize v Demokraciji Janeza Janše et consortes.