državni izbor / Ko opeša desnica, ji hrbet podstavi levica

V Evropskem parlamentu je že sicer zelo živahno, saj se konservativci veselo preklajo s socialisti in liberalci, z razvitimi zastavami pa vihrajo še komunisti in zeleni

V glavnem potekajo rovovske fronte na relaciji med črno in rožnato internacionalo. Črnih je sicer več kot socialistov, ampak socialistom po navadi priskočijo na pomoč še Zeleni. Za vsak primer, kadar je huda stiska, pa sem ter tja svoje glasove na oltar evropske domovine priložijo še komunisti. Tisti ta pravi, nereformirani komunisti. Vse bi bilo v najlepšem redu, saj bi liberalna sredina skupaj s socialisti - ki so se med dolgimi desetletji zelo udomačili - lahko imela zanesljivo večino v Bruslju.

Ampak ni zmerom tako. Preprosto ni idealnih variant. Še znotraj ene same stranke se soborci pogosto sprejo in kuhajo mulo. Kaj šele med sorodnimi strankami, kjer ni vmes bratske krvi. Še posebej se zadeve zapletejo, kadar izbruhne vojna. Recimo ameriška sveta domovinska vojna proti Iraku.

Prvi del.

Pričakovati je bilo, da se bodo evropski konservativci kot en mož postavili ob bok Bushevi sveti aliansi. Če je bil že socialist Blair z dušo in telesom na ameriški strani, bi to toliko bolj pričakovali od konservativne internacionale. Ampak vojna je neobičajna zadeva, kjer nikoli ni jasno, pod katero zastavo se bo kdo zatekel. Moram priznati, da sem bil trdno prepričan, kako se bo Evropska ljudska stranka z vso težo obrnila k Teksasu in okolici. Pa je prišlo do neljubega kratkega stika. Na sestanku vodilnih struktur evropske konservativne stranke je nekdanji belgijski premier in sedanji predsednik stranke Wilfried Martens izjavil, da je znotraj stranke prišlo do ločitev. Ni treba posebej ugibati, da so konservativni razkol sprožili Francozi, s predsednikom Chiracom na čelu. Nemški konservativci so se spočetka pridružili Francozom, potem pa so hitro utekli v ameriško naročje. V zadregi so se znašli tudi belgijski opozicijski krščanski demokrati, saj se niso mogli upreti odločni protivojni liniji vlade liberalca Verhofstadta in njegovih socialističnih in zelenih partnerjev.Proti vojni sta se izrekla tudi luksemburški premier Jean-Claude Juncker in avstrijski kancler Wolfgang Schuessel. Kar neverjetna popoli pacifistična internacionala. Take v Evropi že desetletja ni bilo.

Drugi del.

Kar ni uspelo evropskim krščanskim demokratom, so namesto njih učinkovito opravili komunisti. Slava jim! 27. marca so konservativcem pokali trebuhi od smeha, socialisti so bili vijoličasti od besa, Zeleni in komunisti pa so se zmerjali kot stari fijakarji. Tisti levo usmerjeni evroposlanci, ki so bili proti iraški vojni - proti njej pa so bili tako rekoč vsi do zadnjega - se preprosto niso zedinili o kompromisni formuli, s katero bi bili vsi vsaj za silo zadovoljni.

Že konec januarja so se socialisti, Zeleni in liberalci dogovorili, da bodo glasovali za resolucijo, ki naj bi izrazila "nasprotovanje" Parlamenta "vsakršni unilateralni vojaški akciji". Britanski in španski konservativci niso mogli zbrati dovolj protiglasov. Osmi dan vojne pa je januarska aliansa postala že šibkejša, kajti liberalci "niso bili več pripravljeni kritizirati Američanov, zdaj ko so življenja vojakov v nevarnosti," je izjavil vodja skupine Graham Watson. Pridružili so se mu še danski in nizozemski liberalci, ki niti slišati niso hoteli "o unilateralni akciji".

Na drugi strani pa so komunisti vztrajali pri definiciji, "da je ta vojna krivična, nelegitimna in nezakonita," in so terjali konec bombardiranja. Ugotovili so, da je Daniel Cohn Bendit, vodja skupine Zelenih in glavni akter pogajanj, po njihovem dal preveč koncesij desnici. (Kateri desnici, pravzaprav?)

Besedilo, o katerem so se dogovorili socialisti, liberalci in Zeleni, v resnici vojne eksplicitno ne obsoja. Skupno stališče "obžaluje" odločitev, ki jo je enostransko sprejela koalicija, naklonjena vojni. Pred glasovanjem je Daniel Cohn-Bendit razložil komunistom, da ima ta izjava "enak namen": "Zame je reči, da vojna nima legitimnosti OZN, pomeni, da je "nezakonita in nelegitimna," in reči, da "obžalujemo" logiko vojne, se pravi, da s tem "obsojamo" vojno."

S tem je Rdeči Danny skušal prepričati in spodbuditi komuniste, "naj pristanejo na kompromis", tako da bi v Evropskem parlamentu nasprotniki vojne dobili večino. Vendar so tako rekoč vsi poslanci Evropske združene levice glasovali proti temu besedilu in pridružili svoje glasove glasovom Evropski ljudski stranki in francoski desnici ter danskim in nizozemskim liberalcem. Vzdržalo se je nekaj Zelenih, abstinirali pa so tudi številni britanski laburisti. Resolucija je doživela poraz za pičlih 37 glasov (255 proti 218 in 46 vzdržanih).

Epilog

Ko so brihtni poslanci odhajali iz parlamenta, so odločni komunisti zatrjevali, "da je bolje ostati brez besedila, kot pa sprejeti mehkužno deklaracijo". Najbolj živahen je bil Alain Krivine, moj tako rekoč kolega s konca šestdesetih let, govornik Revolucionarne komunistične lige, trockisti, kdo pa drugi. Krivinu se je zdelo "sramotno, da so Zeleni in socialisti glasovali za resolucijo, ki ne obsoja vojne."

"Krivine je idiot," je pokomentiral Cohn-Bendit. "Levičarji hočejo revolucijo, rezultat pa je zmaga desnice!" Krivine se je namreč že leta 2000 vzdržal glasovanja za parlamentarni predlog, s katerim je Evropska komisija hotela obdavčiti kapital. Predlog je padel zaradi stavka o potrebnosti stabilizacije kapitalističnega sistema. Zaradi Krivina.

Nič več ne bom rekel. Že tako se bom zameril čistim dušam, ki imajo zmerom prav. O besedah pa je tako ali tako vse povedal znameniti danski kraljevič.