državni izbor / Profesor o Bushu. Inšpektor o Bushu.

"Ameriška javnost bo povsem očarana zaradi majhnega števila ameriških žrtev. Vojaški uspeh je pri ljudeh, kakršen je Rumsfeld, samo potrdil, da so imeli jastrebi že od začetka prav. To zmagoslavje bo še bolj otežilo Powellu in Blairu, ko bosta terjala zmernost, kompromis in vrnitev k Združenim narodom. (...) Kompromis po koncu vojne bo zelo težko doseči. Še toliko težje zaradi klavrne predstave Chiraca, Putina in Schroederja. Štiri dni po Bushevi in Blairovi tiskovni konferenci se je v Sankt Petersburgu sestala omenjena trojka. Človek se resnično lahko vpraša, kdo sploh živi v resničnosti. Poleg tega Rumsfeld, Wolfowitz in Cheney prav gotovo ne bodo še enkrat pripeljali Iraka v Varnostni svet. Takoj bi namreč tvegali veto. (...) Busheva vlada je bolj ideološka in nacionalistična, kot je bila Clintonova. Poleg tega nanjo vpliva vera in južnjaški fundamentalizem. Noben ameriški politik si ne drzne kritizirati ameriških vojaških sil. Tudi vojaški proračun je nedotakljiv. Je pa enak skupnemu proračunu za vojsko Evrope, Rusije in Kitajske skupaj. (...) ZDA so izkoristile vrsto istočasnih fenomenov: dezintegracijo Sovjetske zveze, kar je razbremenilo pritisk na proračun, stagnacijo japonskega gospodarstva. In na koncu, v devetdesetih letih je prišlo do rasti produktivnosti, kakršne dotlej še ni bilo. Zato so si ZDA lahko privoščile tolikšen vojaški proračun. Bush je imel v rokah zelo močne adute. Vendar je gospodarstvo hitro zamrlo in proračunski deficit je velikanski. (...) Moja teza o neizogibnem propadu še vedno drži. Španija je propadala dvesto let. Podobno velja za britanski imperij: že od let 1860 so analitiki že predvidevali konec imperija. Danes je v ZDA 5% svetovnega prebivalstva, 30% gospodarstva in 50% svetovnih vojaških stroškov. Ali lahko pričakujemo, da država z manj kot 5% svetovnega prebivalstva za zmerom ostane hipervelesila? Na dolgi rok je odgovor ne. Srednjeročno bo ostala Amerika ostala dominantna vojaška sila, kajti nihče drug noče investirati v zračne sile. Nihče ne more ostati na vrhu za zmeraj. Niti Rim ne."

Paul Kennedy, profesor zgodovine na univerzi Yale in pisec knjige Rojstvo in propad velikih sil, prevedene v šestindvajset jezikov.

Se še spominjate Hansa Blixa, trmoglavega švedskega inšpektorja, ki je toliko časa vztrajal pri svoji misiji, da so ga Američani preprosto odslovili? Ker je govoril resnico. Ta se namreč ne splača. Vendar pa mož tudi po umiku iz Iraka nadaljeval svojo zgodbo. Takole je povedal v intervjuju za španski El Pais: "Tako ZDA kot Velika Britanija so ves čas zatrjevale, da so v Iraku skrita orožja za množično uničenje, in da je delo inšpektorjev v tem, da jih odkrijejo. Na žalost pa nam obe vladi nista dopustili, da bi končali našo nalogo. Ko sem 27. januarja pred Varnostnim svetom razkril dejstvo, da Irak ne sodeluje pod pogoji, predvidenih v resoluciji 1441, se pravi takoj, v celoti in brez vsakršnih pogojev. Takrat mi je ameriška vlada ploskala. Paradoks je bil v tem, da je v tem trenutku iraška vlada začela dejavno sodelovati. ZDA pa so začele kritizirati. Američani so postajali vse bolj nestrpni in Britancem je uspelo samo za nekaj dni podaljšati ameriški ultimat."

Blix je končno spoznal, da je misija inšpektorjev končana in da je razgrajevanje orožja za množično uničenje postalo popolnoma obrobna zadeva. Iraška vlada je bila pripravljena uničiti rakete Al-Samoud. Inšpektorji so poleg drugega dobili imena številnih tehnikov in znanstvenikov, ki so sodelovali pri uničevanju kemičnega in biološkega orožja leta 1991. "To je bilo bistveno," je dejal Hans Blix. Iračani so začeli predajati informacije, na osnovi katerih bi inšpektorji lahko začeli resno delati. "Potem pa je prišla vojna in vse skupaj je bilo preloženo. Ad Kalendas graecas.

Ko je Hans Blix prevzel svoje funkcije, je zahteval, naj bo njegova misija resnično neodvisna. Inšpektorji so čakali na zahodne službe, ki naj bi jim dostavile informacije. Pa so Blixa še enkrat potegnili za nos. V zameno za svoje informacije naj bi dobil informacije zahodnih ustreznih služb. Dogajalo se je prav nasprotno kot v prejšnji misiji iz leta 1998. Hans Blix kot primer navaja dokumente, ki so mu jih dostavile zahodne tajne službe. Dokumenti, ki jih je kot strogo zaupne dobil naš inšpektor, naj bi urbi et orbi dokazovali in seveda tudi dokazali, da se je Irak že takrat igral z ognjem. Dokumenti, ki so mu jih dostavili agentje zahodnih tajnih služb, so na dolgo in široko razlagali in dokazovali, kako je iraški režim domnevno prodal obogateni uran Nigru. Vse je bilo jasno in nespodbitno, z vsemi pogodbami vred. Samo z eno majhno lepotno napako. Vse skupaj so pripravili zahodni agentje. Prekaljenemu Blixu ni bilo težko ugotoviti, da gre za ponaredbo. "Bila je čisto navadna groba montaža," pravi Blix. In nadaljuje: "Ko človek vidi, kaj vse so storili, da bi poskušali dokazati, da ima Irak v posesti jedrsko orožje, kot je bila ta fantomska pogodba z Nigrom, potem si začne zastavljati kopico zoprnih vprašanj."

Američani ocenjujejo, da je vojna proti Iraku jasno svarilno sporočilo, namenjeno vsem drugim država, ki bi jih morda zamikala skušnjava, da bi si preskrbele orožje za množično uničenje. "Vendar je bilo sporočilo sprejeto ravno nasprotno," zaskrbljeno poudarja Hans Blix. "Če bo šlo tako naprej, bo Severna Koreja prišla do sklepa, da če bo pustila inšpektorje čez svoje meje, se bo to končalo z napadom na Korejo. "Če v Iraku ne bodo našli prepovedanega orožja," sklene Blix, "se bo iraško ljudstvo rešilo Sadama Huseina, vendar za ceno težkega davka v človeških življenjih in z uničenjem celotne države."

Eno pa je nedvomno. Kakorkoli se bo odvijala bližnjevzhodna tragedija, ameriška vlada nikoli več ne bo spustila v svoje nove kolonije nepristranskih inšpektorjev. Preveč preglavic je z njimi.