državni izbor / Kam so disidenti šli?

Ko so se Američani odločili za invazijo na Irak, je bilo že vsakemu slepcu jasno, da ga ni boga, ki bi jim to preprečil. Množice predvsem mladih ljudi po celem svetu so demonstrirale za mir. Zaman. Dvanajsta ura je namreč odbila takoj po 11. septembru 2002. Morda že prej. Skoraj gotovo že prej. Sin je moral do dokončati delo, ki ga oče ni opravil. Zbudi se, Freud! Težko je kar na prvo žogo ugotavljati, kdo ima prav in kdo je bolj prenicljiv. Državni vrhovi so svoje povedali, seveda glede na to, kar jim je bilo bolj povšeči, predvsem pa bolj koristno.

Zdaj, ko je Irak postal vsaj začasna ameriška kolonija, je ni instance, ki se bi temu lahko učinkovito uprla. Evropska trojka Francija, Rusija, Nemčija se je po ameriški zmagi spokorniško umaknila v kot. Vse nove evropske države, članice EU in Nata, so končale kot ameriški sateliti. Upajmo, da z izjemo Slovenije. To bomo seveda šele videli.

Poglejmo si zadevo še s čisto drugačnega zornega kota. Med tistimi, ki so se od samega začetka solidarizirali z ameriško invazijo, so bili tudi številni nekdanji disidenti iz držav resocističnega bloka. Nekdanji uporniki, ki so bili neenakopravno bitko proti svojim režimom, so seveda s prezirom gledali na Sadamov imperij, s katerim so bile države Varšavskega pakta v izvrstnih odnosih. Roko na srce, s Sadamom so bili vsi prijatelji, z ZDA na čelu, vse dokler se ni pred dobrim desetletjem odločil za okupacijo Kuvajta. Vse drugo je že preteklost.

Ja, disidenti. Nekdanji oporečniki petnajst let pozneje. Kako gledajo na ameriško invazijo Iraka? Začnimo s sociologom in romanopiscem Gyorgyjem Konradom, ki je odigral veliko vlogo v madžarski revoluciji leta 1956, potem pa je bil v prvih vrstah demokratične opozicije v sedemdesetih in osemdesetih letih. Vseeno pa je morda le dobro povedati, da je bil ob slovenski osamosvojitvi Konrad na srbski strani in proti secesionističnim Hrvatom in Slovencem. Nobody is perfect. Ob Bushevi invaziji je Konrad na javni tribuni z naslovom "Zakaj sem za vojno" (objavljeno tudi v Frankfurterici) razložil, da je "detronizacija krvavega tirana požela simpatije nekdanjim disidentom, še toliko bolj tistim iz nekdanje Vzhodne Nemčije". Mimogrede, Konrad je predsednik berlinske akademije umetnosti.

Wolf Biermann, pesnik, pevec in skladatelj, predvsem pa oporečnik, je v imenu svoje preteklosti jasno poudaril, da z odporom zavrača tako imenovani "nacional-pacifizem". Ravno tako je zavrgel zamisel o konsenzu med Nemci od socialistov do krščanskih emokratov, "od pankerjev do skinov". Treba je reči, da je Biermann že leta 1991 odločno nastopal proti pacifističnim demonstracijam ob prvi iraški vojni. Zapial je več kot zanimivo poanto: "Leta 1943 sva z mamo sprejela kot darilo z neba britanske bombe, ki so padale tudi na naju v Hamburgu." In spet Konrad: "Leta 1940 so demokrati z Vzhoda že pričakovali vse od Washingtona in Londona, ničesar pa od Pariza in Berlina." Po Konradovem trdnem prepričanju je za Srednjo Evropo "transatlantska ločitev" nevarna zadeva. Če je na Zahodu globalni antiamerakanizem monopol levice, na Vzhodu kraljujeta populistična in antisemitska skrajna desnica. Tako Konrad, ki obenem ocenjuje kot rasistično izhodišče, da je v muslimanskih državah nemogoče postaviti na noge pravo demokracijo, razen z vojaško intervencijo. Ta miselnost spominja na splošno zahodnjaško javno mnenje konec devetdesetih let, da demokracija na evropskem vzhodu ne more napredovati, ker je tam večstrankarski sistem že po naravi iluzoren. Contradictio in adiecto. Nekateri drugi srednjeevropski oporečniki so očitali Konradu, da vidi stvari izključno skozi svojo izkušnjo. Navsezadnje srednjeevropskih držav niso osvobodili Američani, ampak so se režimi preprosto zdruznili vase. Edina specifična zgodba, pri kateri so sodelovali Američani, sta bili Srbija in Kosovo. Medtem ko so predirni disident Adam Michnik, legendarni Vaclav Havel in kosovski intelektualec Veton Surroi pozdravili ameriško intervencijo na Balkanu, se Konrad ni zmogel posloviti od zgodbe o enotni Jugoslaviji. Posebej je dobil na piko secesionistično Slovenijo. Še enkrat, da se ne pozabi. Zelo hitro se je pokazalo, kdo je imel glede tega prav. Konrad vsekakor ne.

Vsi, ki smo kdaj hodili po pariškem knjižnem sejmu, smo poznali legendarnega Jacquesa Rupnika, direktorja Mednarodnega centra za mednarodne raziskave in študije (CERI). Po Rupnikovem mnenju je bilo v sedemdesetih letih in pred zlomom komunizma prevladujoče mnenje, ki nikakor ni bilo v sozvočju s politiko Zahoda. "Protitotalitarno zbliževanje z zahodnimi intelektualci o temah, kot so človekove pravice ali civilna družba," pravi Rupnik, "je bilo nadvse intenzivno na začetku osemdesetih let po dogajanju na Poljskem, vendar pa je dialog tako rekoč v celoti izhlapel po padcu Berlinskega zidu. Ko je govoril Vaclav Havel v osemdesetih, so imele njegovo besede svoj odmev in težo. Danes o tem pravzaprav ni več ne duha ne sluha."

Za Rupnika so intelektualci "druge Evrope" izgubili svoj privzdignjeni status na račun novih gospodarskih in političnih elit, ki so se v postsocializmu oblikovale po letu 1989. Poleg tega so intelektualci z Vzhoda pretirano govorili o Zahodu, Kundera je celo prišel na dan z izrazom "Ugrabljeni Zahod". Še bolj banalno, meni Rupnik, je že leta ponavljanje o vstopanju v evroatlantske integracije. Zato ti razumniki za nobeno ceno nočejo niti spregovoriti o razpoki med Evropo in Združenimi državami Amerike.

In pri nas? Glede iraške vojne so se zganili samo časnikarski kolumnisti in karikaturisti, univerzitetna in srednješolska mladina, njihovi profesorji in redki slovenski pesniki in pisatelji. Recimo Tone Peršak in Boris A. Novak v Društvu pisateljev in v slovenskem PEN centru. Slovenski razumniki pa so že po definiciji na ameriški strani ulice.