državni izbor / In ko bo zdanji zaprl vrata za sabo, bo vsaj ključ pospravil pod predpražnik?

"Nedisciplina članic Unije pri prevzemu evropskih zakonov narašča. Na uveljavitev čaka 558 evropskih zakonov, devet odstotkov direktiv pa ni usklajenih z nacionalnimi zakonodajami petnajsterice. (...) Podatki o nedisciplini članic Unije pri prevzemu direktiv niso novi, vendar čedalje bolj vzbujajo zaskrbljenost bruseljske komisije. Ta ugotavlja, da se delež neuveljavljenih zakonov v preteklem letu ni zmanjšal, kot narekuje sklep evropskega sveta, temveč se je - prav nasprotno - povečal od 1,8 na 2,4 odstotke, kar je nadvse neugodno znamenje za delovanje notranjega trga v času, ko se deset držav pripravlja na vstop v skupnost."
Božo Mašanović, Delo, 7. maja 2003

To pa še nikakor ni vse. Države članice na debelo zamujajo pri uveljavljanju evropskih zakonov. Največja zamudnica je Italija, ki še ni prevzela kar 59 direktiv. Očitno ima premier Berlusconi preveč težav z milanskimi sodniki. In potem tako naprej do pregovorno vestnih skandinavskih držav. Pa pustimo težave Evropske unije. Mimogrede samo še to. Medtem ko naši slovenski Evropejci opazujejo evropski parlament in sanjajo o rotacijah na čelu Komisije, pozabljajo, da je premeteni Giscard pripravil varianto, po kateri se bodo na čelu Evrope izmenjevali predstavniki velikih narodov. In mali bodo ostali takšni, kakršni so vselej bili. Vljudno odrinjeni v kot.

Ampak to še niti ni tako hudo. Bolj zoprno je, da ima deseterica novih evropskih članic še vrsto novih nadlog v bruseljskem okolju. Slovenija je pri celi zadevi pravzaprav bistveno na boljšem kot večina drugih svežih članic. Mlad izobražen Slovenec, po možnosti še z družino in solidno plačo pravzaprav nima veliko težav v življenju. Bruselj je zanj nekaj abstraktnega, sedež evropske birokracije. Tudi na sploh državljani bruseljske Evrope nikakor niso tako agilni, da bi se selili iz ene države v drugo. Komaj štirje odstotki se iz matične domovine selijo drugam. In še to zaradi poroke. Čisto nekaj drugega pa je s tistimi iz revnih držav. Po drugi vojni so se v Evropo priseljevali Italijani, pozneje Portugalci in Španci. V nekaj desetletjih so se privadili drugim navadam in običajem. Da o Ircih sploh ne govorimo. Ti so tako ali tako zgodba o uspehu.

Vse drugače pa je z novimi bratranci in sestričnami iz srednje in vzhodne Evrope. Danes, ko smo že postali na pol polnopravni državljani Evropske unije, še toliko bolj prihajajo na dan velike razlike med mladimi in ambicioznimi vzhodnimi evrokrati. Slovenija ima v svoji evropski misiji zaposlenih skoraj šestdeset diplomatov, ali natančneje povedano, kopico mladih ljudi, ki so bili že prej v službi v Bruslju in vešče opravljajo svoje evropske naloge. A že pri naših sosedih Madžarih poje druga pesem. Madžarski vrstniki v svojih ministrstvih v Budimpešti uslužbenci ne dobivajo astronomskih plač. Seveda, logično. Tisti bolj prebrisani, in seveda z družinsko finančno podporo, so se že po srednji šoli vpisali na univerze, s katerih je bilo mogoče kar naravnost kandidirati na položaje v Evropski komisiji. Čeprav gre v marsičem za pomožno in začasno osebje, je za uspešne kandidate izbor prava terna. Zdaj so sprejeli petdeset srečnežev. Madžarov, seveda. Drugi namreč ne znajo madžarsko.

Vrata v raj so se odprla 1.500 srečnežem, med njimi je bilo tudi 500 Madžarov. Vseh kandidatov je bilo 27.000. In to niso bili fičfiriči s ceste. Državni funkcionarji, študentje, učitelji in profesorji, novinarji in tako naprej. Bruseljska administracija je lahko izbirala. Obstaja namreč bistvena razlika. V srednjeevropskih državah so v zadnjem dobrem desetletju sicer obračunali z ostanki komunizma, klientelizma pa še tako predana administracija ni mogla izruvati. Navsezadnje bi si s tem sama spodrezala korenine. Ali na kratko in jedko povedano, v domačem inkubatorju je protekcija pogosto močnejša od dobre izobrazbe. Madžarske vlade, tako desne kot leve, se dobro zavedajo pomena stabilne in kompetentne javne službe. Samo na francoski Nacionalni administrativni šoli (ENA) je v zadnjih letih končalo šolanje okoli petsto državnih funkcionarjev. Vendar pa pa se stara bir0okratska struktura boji predvsem mladih in ambicioznih kadrov, ki so se izšolali na evropskih univerzah in seveda zlahka spravijo v kot kadre starih komunističnih struktur. Šele ti mladi ambiciozni ljudje pomenijo pravo grožnjo starim navadam. Vsekakor jih je še premalo. Za večino teh kadrov Budimpešta ni zanimiva. Zanima jih Evropska komisija. Birokratsko delo na Madžarskem je zanje nezanimivo, predvsem pa premalo plačano. Z vsako zamenjavo vlade prihaja v ministrstvih do pravih pretresov, povrh vsega so plače relativno skromne, pa tudi z napredovanjem ni kaj dosti bolje. Nova socialdemokratska vlada Petra Medgessyja je poskušala vse, da bi privabila mlade izobražene kadre. Vendar brez pravega uspeha. Razlika med kariero v domači vladi in položajem v evropskih institucijah ali v privatnem sektorju ostaja velika in celo vedno večja.

Madžari so izračunali, da bodo v prihodnjih petih letih v Bruslju, Luksemburgu, Strasbourgu in drugod dobili kvoto kakih 3.800 svojih ljudi, od prevajalcev in tolmačev do funkcionarjev v različnih evropskih institucijah. Na prvi pogled gre za hudo puščanje funkcionarske krvi. V resnici pa ne bo tako hudo, kajti na Madžarskem je kar precej funkcionarjev. Kar 90.000 se jih gnete v centralni in lokalni administraciji.

In za konec še besede tujega diplomata v Budimpešti: "Najboljši bodo odšli, saj jih bodo pritegnile plače, ki so v Uniji skoraj desetkrat višje kot na madžarski državni in lokalni ravni. Največja nevarnost pa preži na zunanjem ministrstvu in na ministrstvu za finance."