državni izbor / Zakon je zakon. Zakon divjega zahoda.

'Ne bomo se opravičevali, ker smo uporabili vsa zakonita sredstva in z njimi zavarovali Američane pred novimi terorističnimi napadi.'
Barbara Comstock, tiskovna predstavnica ameriškega pravosodnega ministrstva

Po enajstem septembru 2002 je svet v resnici drugačen, kot smo ga prej poznali. Ali smo vsaj upali, da ga poznamo. Edina preostala svetovna velesila je brez kakšne nepotrebne razlage zasedla svetovni tron. In to brez kakršnegakoli upiranja. ZDA imajo vse na vajetih. Spočetka so ameriški režiserji vsaj dajali dajali vtis, da so ljubeznivo in prijazno razpoloženi. Vsaj do tistih, ki so se hitro in vdano zatekli pod ameriški parazol. Takšnih in podobnih pa je seveda na pretek, kolikor jih hočemo. Pa pustimo moralko ob strani. Pojdimo kar ad rem.

11. septembra se je Amerika prvikrat v svoji zgodovini začutila resnično ranljivo. Vendar je ameriška oblast hitro zavihala rokave in se lotila teroristov, ki so razrušili dvojčka in napadli Pentagon. Nezaslišano grozodejstvo, s katerim je treba obračunati do konca. In smo že pri stvari. Po 11. septembru se je 762 imigrantov, ki niso imeli pri sebi vseh potrebnih papirjev ameriških oblasti, čez noč spremenilo v prave zlikovce. Vse priprte je ameriška država obravnavala kot zločince in jim sistematično onemogočala, da bi se s pologom varščine lahko vrnili na prostost. Večina teh ljudi je bila medtem izgnana iz države. In vendar niti eden od izgnanih ni bil obtožen, da je povezan s teroristi. A to so kajpada nepomembne podrobnosti.

Interno poročilo na 198 straneh je pred kratkim sestavilo pravosodno ministrstvo. Sestavljalec poročila je bil generalni inšpektor Glenn A. Fine. Mož je drugega junija javno nastopil z besedilom poročila. Inšpektor je bil izredno kritičen v zvezi z metodami, ki jih je uporabila ameriška oblast. Na eni strani je šlo za (ne)legalnost uporabljenih metod, na drugi strani pa za ravnanje z zaporniki. Po inšpektorjevem trdnem prepričanju je "zlasti FBI se je prav malo potrudila, da bi potegnila ločnico med imigranti, ki bi lahko imeli potencialne stike s teroristi, in med tistimi, ki so se brez pravega razloga znašli v zaporu." Priprti posamezniki v Brooklynskem zaporu so doživljali psihične in fizične zlorabe, tudi v priporu pa so z njimi ravnali "z neupravičeno strogostjo".

84 osumljencev, ki so bili priprti v tem zaporu v okviru preiskav v zvezi s terorizmom, je bilo zaprtih 23 ur na dan od štiriindvajsetih. Imeli so pravico do samo enega telefonskega klica na teden. Vsakokrat ko so jih odpeljali v druge prostore, so jih vklenili v lisice, na nogah pa so seveda rožljale verige. Nekateri so morali preživeti mesece in mesece v 24 ur na dan v osvetljenih celicah. Družinam prijetih osumljencev so uradne osebe pogosto ponavljale in zatrjevale, da njihovi sorodniki niso zaprti v Brooklynu, v resnici pa dolge mesece sploh niso nikamor premaknili. Ali bolje rečeno, bilo je tako, kot so povedali ječarji, ne glede na resnico. Vseeno je treba povedati, da ni bilo povsod kot v brooklynskem zaporu. V zaporu Paterson v New Jerseyu so priporniki živeli še znosno. Morda tudi zaradi dejstva, da je omenjeni inšpektor pozorno preiskal dejansko stanje.

Tri četrtine oseb, ki so jih priprli, so bili iz New Yorka in iz New Jerseya. Vsi so bili aretirani v treh mesecih po napadu na nebotičnika Trade World Centra in Pentagon. Zaporniki so prihajali iz dvajsetih držav. Največ je bilo Pakistancev, kar 254.

Pravosodno ministrstvo je ves čas skrbno prikrivalo skrivnost neprijetnih pripornikov in - kako bi drugače - onemogočalo novinarjem in organizacijam, ki se ukvarjajo z zaščito človekovih pravic, da bi končno stopili v stik s priporniki. Uradniki imigracijske službe sploh niso beležili pritožb pripornikov, tako da so se te valjale tedne in mesece po birokratskih predalih. Glede tega so bili nesrečneži v Brooklynu na boljšem, povprečno so namreč čakali samo dva tedna. Čeprav sta tudi ta dva tedna lahko hudo grenka za ljudi, ki sploh ne vedo, kakšna usoda jih sploh čaka. Ja, še Kafka bi se počohal za ušesi, kaj šele Ervin Fritz.

Človek bi si še mislil, da so imigracijski uradi čez vsako mero birokratski in se požvižgajo na nesrečnike, ki ne vedo niti tega, česar so obtoženi. Pravzaprav niti obtoženi niso bili. Tako je z Državo in Pravom. Prav ima samo tisti, ki je tolmač resnice in pravice. Z malo začetnico, kajpak. Dobro, uradi so načeloma birokratsko počasni, to človek še nekako razume. Ampak če se te kilometerske klobase loti FBI, ameriška legenda, potem pričakujemo vsa profesionalen pristop. Čist, hiter, snažen. Ampak nič več ni tako, kot je nekoč bilo. Poročilo, ki ga je sestavil glavni inšpektor Glenn A. Fine, razkriva, kako so bili možje FBI še počasnejši kot vse prej omenjene ustanove in oddelki. Niti tega jim ni uspelo ugotoviti, ali imajo osumljenci sploh kakršnokoli oprijemljivo zvezo z resnično ali pa vsaj vajeniško vejo teroristično organizacijo. Možje FBI so povprečno potrebovali osemdeset dni, da so oprali krivde obtožence. Preiskave so se vlekle tako dolgo predvsem zaradi tega, ker je bilo na voljo spet premalo denarja. Stvar je še bolj groteskna, morebitni koristni podati pa so sproti hlapeli, ker je bila naloga že od samega začetka na stranskem tiru. Tako rekoč drugorazredna zadeva.

Vrnimo se za konec še enkrat k poročilu generalnega inšpektorja Glenna A. Fina. Več pravnikov iz administracije se je resno namrščilo in vznemirilo zaradi legalnosti pravosodne prakse, vendar jih njihovi nadrejeni niso hoteli poslušati. Zakaj bi si človek grenil življenje, če ni treba. In kako se je končalo? Po predvidevanjih. Pravosodno ministrstvo je zavrglo večino obtožb. Ministrstvo ocenjuje, da je delovalo v skladu z zakoni. Zakon je zakon! To je šele trenutek, ko jo je treba čimprej podurhati s kraja zločina. Še zlasti, če je človek zares nedolžen.