državni izbor / Naš general je čas!

Rumena reka se vali nazaj,
od sonca se usiplje mrak in mraz,
vsem burjam vrata odprta so v Kitaj -
Kje si nam, general, kak tvoj ukaz? -

Reka se spomni večne struje spet,
sonce odstre nam zlati svoj obraz,
pomladna sapica predahne svet -
ne veste več? - naš general je čas.

Kitajski modri rek je uk in up
širokim narodom. - Kaj dal bi jaz,
da morem krikniti v straž hrum in hrup:
Nič, fantje, nič: naš general je čas!
Oton Župančič

Pred časom je razviti in bogati svet doživel rahel zbodljaj. Kitajska je s svojim bruto proizvodom prehitela Italijo, se pravi eno od najbolj razvitih svetovnih držav. Na prvi pogled to niti ni poseben dosežek, saj se ambiciozna Kitajska hitro razvija, milijarda in pol pridnih Kitajcev pa nikakor ni na odmet. Če se spomnimo zadnjih let Sovjetske zveze, je bila SZ gospodarsko povsem na kolenih, prehitela jo je celo Švica. Kitajci so bolj disciplinirani, drugega jim pravzaprav ne preostane. Ampak poglejmo, kako se zadeve vrtijo naprej. Aids se širi in širi, demografi si pulijo sive lase, z netipično pljučnico zadeva tudi še ni končana in arhivirana. Svetovna javnost vse bolj godrnja zaradi skoraj polstoletne kitajske okupacije in uničevanja tibetanske civilizacije in kulture. Politika in diplomacija sta kot po navadi tihi in zadržani. Le čemu bi se zamerili mogočnemu Kitaju. Biznis je biznis.

Že res, da so ljudje ljudje pripravljeni zamižati na obe očesi, če bi bilo potrebno, pa bi si iztaknili še tretje oko. In tako se lahko spet vrnemo k masakru na Nebeškem trgu v središču Pekinga pred štirinajstimi leti. Upornost in zagrizenost kitajskih študentov sta se v tem poldrugem desetletju vidno ublažili. Vendar pa žaloigra s tem še ni končana. Hongkong se vsako leto znova z rahlimi variacijami poslavlja od deset tisoč kitajskih študentov, ki jih je bila vojska brez milosti pomendrala s tanki. Vsako leto se v Hongkongu na večer 4. junija na tisoče ljudi s svečami v dlaneh zbere v parku kraljice Viktorije. In to je edina takšna komemoracija na Kitajskem. Čeprav so oblasti zagrozile s sankcijami, se je v park zgrnilo 50.000 manifestantov. Položili so vence v spomin na pobite študente pred štirinajstimi leti. Po podatkih Amnesty International je na Kitajskem še vedno v zaporu 82 oseb, ki so jih oblasti tedaj zaprle. Po štirinajstih letih. Zaradi miroljubnih demonstracij. Domoljubna zveza je seznanila javnost, da ima seznam z imeni novih zapornikov, kar pomeni, da je zaprtih posameznikov še več, kot priznajo oblasti. Tistim redkim disidentom, ki so še ostali na prostosti, je policija zagrozila, naj ničesar ne poskusijo. Tako so obudili spomin na deset tisoč pobitih na Trgu nebeškega miru samo v Hongkongu. Ker pa ima Hongkong de facto omejene svoboščine, je lokalna oblast storila vse, kar je bilo v njeni moči, da se ne bi zamerila Velikemu bratu. Oblastniki so terjali, naj protestniki za zmerom pozabijo na "prapor 4. junija". Ali še bolj odkrito povedano: "Po letu 1997 morajo prebivalci Hongkonga drugače in novo gledati na dogodke pred štirinajstimi leti. Novorek, ka-li? Seveda.

Nepričakovani uspeh množičnih manifesracij je toliko bolj neprijeten za centralno oblast v Pekingu, pa tudi v samem Hongkongu, kjer politična napetost vztrajno narašča. Manifestanti so se organizirali proti načrtu novega protisubverzivnega zakona. Kljub močni mnenjski opoziciji se je lokalna oblast neomajno odločila, da prepusti odločanje centrali v Pekingu. Ali drugače povedano: "Vsa dejanja izdaje, odcepitve, predaje, subverzije itd. sodijo neposredno pod jurisdikcijo centralnih oblasti v Pekingu."

Seveda so se oporečniki iz nekdanje kolonije ogorčeno postavili po robu osnutku očrtu, orisu, predlogu etc. novega represivnega zakona. Njihov poglavitni argument je bil ta, da je načrt zakona v popolnem nasprotju tako z zakonodajo kot s političnim besednjakom nekdanje britanske kolonije. Kitajskih oblasti samo po sebi to ne bi posebej vznemirjalo, ko ne bi ob pripojitvi Hongkonga kitajski oblastniki iz Pekinga med drugim sveto obljubili in se z garancijami zavezali, da bodo Hongkong upravljali po formuli "ene države in dveh sistemov".

Oporečniška zveza, ki prižiga sveče ob 4. juniju, pa seveda nikakor ni na varnem. Nad vsemi kot Damoklejev meč visi grožnja zloveščega 23. člena. Kaj v resnici oporečniki sploh lahko storijo. Na mednarodno javno mnenje se ni mogoče opreti, ker je šibko, cesarski Peking pa daleč in vsemogočen. Ko država postane vojaška velesila, jo upoštevajo, ko postane še sedma gospodarska velesila sveta, jo spoštujejo. Kar se pa človekovih pravic tiče, je treba vsaj jasno in glasno povedati, če že storiti ni mogoče tako rekoč ničesar.

Evropa in ZDA so storile za demokratizacijo na Kitajskem manj, kot je črnega za nohtom. Ob prihodu na svetovni tron Georgea W. Busha si kitajski mandarini, Putinovi specialci in ameriški naftni mogotci lahko prijateljsko sežejo v dlani. Zgodba je končana. Tudi za nas. Tudi.