državni izbor / La dolce vita

Se še spominjate predzadnjega slovenskega ministra za kmetijstvo, Cirila Smrkolja, ki je bil znamenit po dvojem, v družbi - zlasti tujih visokih obiskovalcev, si je rad privoščil pohabljeno šalo na račun priimka svoje žene. Uglednim gostom je namreč z zadovoljnim nasmeškom povedal, da ima doma stotnijo ovac, stoprva pa je njegova žena. Štos je bil v tem, da je imela žena v resnici dekliški priimek Ovca. Kaj hočemo, nihče ni popoln. To je sicer stvar dobrega okusa, bistvo pa je tičalo drugje. Omenjeni minister, ki je bil znan kot zagnan ovčerejec, si je poleg ljubezni do ovac vtepel v glavo, da bo sredi gozdovja dal izkrčiti nepregledne množine pašnikov. In to tam, kjer jih nikoli prej ni bilo. Namreč na območju rjavega medveda. Načrt je bil kar se le da preprost. Ker bodo medvedje trgali ovce, jih bodo morali lovci humano pokončati. Medvedje pobiti, ovce pa cele. In minister zadovoljen. Še dan današnji si lahko s ceste od Ljubljane proti Mariboru lahko na rebri občudujete Smrkoljeve ovce.

Nekaj podobnega zganja tudi evropska kmetijska politika. Pred jesenskim srečanjem Svetovne trgovinske organizacije v mehiškem Cancunu je Evropska unija ponosno prišla na plano in obljubila, da bo znižala pomoč kmetijskim pridelkom za 55%, premije za izvoz za 45% in carinske dajatve za 36%. S tem naj bi Evropska unija postala kompatibilna s pravili Svetovne trgovinske organizacije, saj naj bi evropska konkurenca ne škodovala revnim državam v razvoj. Spet pokvečena šala. Poglejmo si evropsko hipokrizijo od blizu.

Vsa solzava besedičenja Evropcev in njihovega kmetijska ministra Franza Fishlerja se izkažejo za čisto navadno laž. Skupna evropska kmetijska politika se je molče izognila vroči temi. Sladkorju. Humanitarna organizacija Oxfam, ki se bojuje proti lakoti, je bila jasna: "Vprašanje sladkorja, ki je izjemno pomembno za večino revnih dežel, je tako globoko razdelila Evropsko unijo, da so Evropejci vse skupaj odložili." Ad Kalendas Graecas.

Proizvodnja belega sladkorja se je v Evropi začela širiti v Napoleonovem času, seveda zaradi angleške blokade. Treba je bilo najti alternativo sladkornemu trsu. Ampak veliki razcvet sladkorne pese pa doživlja Evropa prav v naših časih, kjer v <evropski uniji kraljujejo kvote, pa če jih kdo potrebuje ali ne. Težko boste verjeli, da se kar štirje odstotki kmetov v EU ukvarja s sladkorno peso. Sladkorno peso pa veselo pridelujejo zaradi sistema kvot. In kvote sladkorne pese so si zagotovile dolgo življenje, saj so si zagotovile enormne količine že ob amem nastanku Skupne kmetijske politike. Cene sladkorja, pridelanega v Evropski uniji, so fiksno določene. Če morda kdo hoče vedeti: cene evropskega sladkorja so trikrat višje kot na svetovnem trgu. Ceno plača potrošnik. Pri takih sanjskih cenah seveda. Naivnež bi si mislil, da se bo takšna nespametna politika zdruznila sama vase. Kje pa, ravno obratno. Nore cene so povzročile, da so vse države po vrsti terjale sladkorne kvote tudi zase. Cela Evropa, od Finske do Sredozemlja vzgaja sladkorno peso. Seveda tudi v Sloveniji. S pomočjo Nizozemcev.

Že prej omenjena Oxfam obtožuje sistem, ki je Evropo skupaj z Brazilijo naredil največjo proizvajalko sladkorja. Sladkorna industrija pa narašča in narašča, čeprav se Evropa duši v odvečnem sladkorju. Tudi nore kvote so že premajhne za kapacitete sladkornih tovarn. Evropa pokonzumira na leto 12 milijonov ton, proizvede pa od 15 do 17 milijonov ton sladkorja.

Evropci se pridušajo, da proizvodnje, ki presega izvozne kvote, sploh ne subvencionirajo. Kar pa seveda ni res, gre za posredno subvencioniranje, odvečni evropski sladkor pa konča v deželah tretjega sveta. S tem ko reke evropskega sladkorja preplavljajo države v razvoju, že vnaprej blokirajo potencialne proizvajalke sladkornega trsa v Afriki in v drugih deželah na robu revščine. Toliko sladkorja, pa ljudje umirajo od lakote. Škoda je torej še podvojena. Cela zadeva je naravnost perverzna. Vse skupaj se še dodatno zapleta, ker ima Evropska unija privilegirane odnose s skupino 77 držav Afrike, Karibov in Pacifika, z državami skupnosti Cotonou in tudi z Indijo. Te države lahko del svoje proizvodnje sladkornega trsa preusmerijo v Evropo po cenah Evropske unije, Unija pa potem ta sladkor reeksportira, seveda spet z izvoznimi subvencijami. Malenkost, saj gre samo slaba dva milijona. Res sladko življenje.

"Afriške, pacifiške in karibske države imajo proizvajalne stroške nekje med 300 in 400 evrov na tono. Vsi ti ljudje bi pomrli, če bi liberalizirali trg, kajti Brazilija bi jih vse pahnila v smrt," se izmikajo in opravičujejo v Komisiji. Hkrati pa gospodarstvo Mavricija, Fidžija in Sv. Lucije tako rekoč po kapljicah izvažajo svoj sladkor. Za to perverznost obtožujejo evropske uradnike, medtem ko že prej omenjena Oxfam ocenjuje, da te države ne razvijajo sladkorne industrije, ker se vsa njihova proizvodnja finalizira v Evropi. Jeseni 2002 sta se Brazilija in Avstralija pritožili Svetovni trgovinski organizaciji zaradi evropskih kvot. To pritožbo so sprejeli z vso resnostjo, kajti Bruselj dobro ve, da statusa quo ne bo mogoče obraniti. "Samo vprašanje časa je, kdaj bo cel sistem razneslo," pravijo odgovorni.

Leta 2009 bo sladkor iz 49 najbolj revnih držav na svetu lahko brez kakršnihkoli carinskih ovir in brez omejenih kvot uvažale svoj sladkor v Unijo, in sicer glede na sporazum, ki bo vseboval "vse razen orožja" ki ga je EU podpisala že leta 2001.

Vsi se bodo zgrnili na evropski trg, ki se bo stresel do temeljev, se bojijo evrokrati. To je mogoče, vendar ni verjetno. Tisti, ki ima vzvode moči v svojih rokah, bodo zmerom poskrbeli predvsem zase. Tako kot zmerom.