Kultura / Plavolaska iz Virginije, Fake.

Spektakularno reševanje vojakinje Jessice Lynch iz kosmatih rok brutalnih vojakov Sadama Huseina, epska saga o njenih ranah, njen pogum, ko je njena enota padla v zasedo v mestu Nasirija, vse to se bo za vedno zapisalo v ameriških medijih kot eden vrhuncev iraške vojne. Zgodba o pogumni vojakinji je prišla o pravem času, da je dvignila moralo v zaledju, ko se je zdelo, da se ameriški pohod zapleta v nepričakovane težave. Vse svetovne televizijske postaje so prevzele zelenkaste podobe ameriških komandosov, ki so sredi temačne noči - bilo je temno kakor v rogu - vdrle v bolnišnico v Nasiriji in odnesle Jessico Lynch na varno. Dekle, drobna dvajsetletnica iz skromnega okolja, je stopila v vojsko, da bi si lahko plačala študij.

Resnična zgodba vojakinje Jessice Lynch je bila v resnici precej drugačna od holivudske inačice, seveda z veliko žlico navdiha pri slovitem Spielbergovem filmu Reševanje vojaka Ryana. Po poglobljeni preiskavi sta BBC in Washington Post pokazala, da sta bili propaganda in resničnost v marsičem vsaksebi. Jessica se ni bojevala do zadnjega naboja, pa tudi nobenega iraškega vojaka ni ubila. Bolnišnico, v katero so jo prenesli, so iraške čete zapustile že 24 ur prej. Je pa res, da je bila Jessica hudo ranjena. Med spopadi se je njen džip zaletel v tovornjak. Oba sta bila seveda ameriška. Trije potniki so umrli. Ko so jo iraški vojaki ujeli, so z njo surovo ravnali. Še sedemdeset dni po hospitalizaciji in več operacijah na hrbtenici ni zares okrevala. Razen družine nihče nima dostopa do nje. Mučijo jo amnezija in psihične težave. Enajst njenih tovarišev je padlo, pet jih je bilo ujetih in potem izpuščenih. Sama je prebila v ujetništvu devet dni. Njena enota, 507. četa za vzdrževanje iz Fort Blixa, je bila 23. marca na koncu dolge kolone 8000 vozil, ki je prodirala proti Bagdadu. Zaradi napak pri komunikacijah 18 tovornjakov in džipov iz 507. čete ni sledilo konvoju in so se preprosto izgubili v predmestjih Nasirije, kjer so ob sedmih zjutraj padli v zasedo. Vojaki niso spali že več kot 60 ur. Ko so ameriški vojaki skušali pobegniti, je prihajalo do trčenj in žrtev takšnega trka je bila tudi Jessica, ki je padla v nezavest. V urah, ki so sledile, so možje iz Nacionalne varnostne agencije (NSA) prestregli iraške komunikacije, prek katerih so zvedeli za ujetništvo "svetlolase Američanke, ki je bila zelo pogumna in se je tudi bojevala".

V naslednjih dneh so v Pentagonu zvedeli, da so enega od vojakov, ki so padli v ujetništvo, odpeljali v bolnišnico Sadama Huseina v Nasiriji, kjer je bil tudi glavni štab milic stranke Baas. Glavni iraški informator, dvaintridesetletni odvetnik, je 27. marca obvestil Američane in opozoril, da je ameriška vojakinja še zmerom v ujetništvu. In da jo zdravijo nedaleč od kraja, kjer so bili Američani padli v zasedo. Ocenili so, da zaradi poškodb in ran vojakinje ni mogoče nikamor prepeljati.

Vseeno pa so ob enih ponoči 1. aprila komandosi ameriških specialnih enot 20 (task force 20), ki so jih prevažali helikopterji Blackhawk, te pa so v zraku varovala letala topovnjače AC-130, pristali v neposredni bližini bolnišnice. Marinci in rangerji so zavarovali zaščiteno območje okoli stavbe, nanje pa so Iračani sprožili samo nekaj posamičnih strelov iz bližnje hiše. Vsaj takšna je bila razlaga Pentagona, ki pa mu ni vselej do konca verjeti. Že prevečkrat smo se naivni bralci pošteno nasmolili. Navsezadnje je bila celotna iraška vojna ena sama izmišljija. Vendar tako pritlehna, da bodo imeli v Hollywoodu precejšnje težave, če bodo hoteli spacati za silo gledljiv film. Vrnimo se k spopadu, ki ga v resnici ni bilo. Iraški vojaki so nemudoma pobrali šila in kopita, da se je kar kadilo za njimi. V sami bolnišnici ni bilo več enega samega oboroženca. Bili so samo zdravniki, medicinske sestre in bolniki. Ameriški vojaki so v mrtvašnici našli dva mrtva ameriška vojaka. Seveda so ju vzeli s sabo. Zdravniki iz bolnišnice so odpeljali jenkije iz bolnišnične stavbe na bližnje nogometno igrišče, kjer je bilo pokopanih še sedem vojakov iz 507. čete. Nekaj ur pozneje je enota marincev brez enega samega strela zasedla območje bolnišnice.

Mohammeda Odeha Rehaiefa, njegovo ženo in hčerko so odpeljali v Kuvajt. Združene države Amerike so jim podelile azil. Zdaj živijo v Virginiji, Rehaief pa piše knjigo za založnika Harper&Collins - uf, kako mrko bi namrščil obrvi Miha Mazzini. In to še ni vse. Naš Mohammed poleg knjige pripravlja še filmski scenarij za TV NBC.

Čeprav se dandanes zgodba o čudežni rešitvi male blondinke bere kot reklama za Pentagon, ki ji noben razumen človek ne bi verjel - o čemer jasno govorijo nespodbitna dejstva -, pa je Jessica postala velika junakinja. V Ameriki, seveda. Zakotno mestece Palestina (!) v Zahodni Virginiji, kjer je Jessica preživela otroštvo, in hiša njenih staršev, vse to privlači na stotine radovednežev. Ponudili so ji zastonjski študij na univerzi, denar, veliko denarja, avtomobile, potovanje na Havaje ... In tako naprej. American Dream. V zameno za dve uri pogovora je televizijska mreža CBS ponudila Jessici, da bo njo in vso njeno družino prikazala na filmu, ki ga bo pospremila še knjiga. Seveda bo čez noč postala uspešnica. Mala Jessica bo obogatela. In kaj bo z resnico? Dokler pritekajo zeleni dolarji, to prav nikogar posebej ne zanima.