državni izbor / Evropa in stepni požar

Ko je Giscard d'Estaing, oče nove evropske ustave, rotil vse Evropejce, naj se nikar ne vtikajo v njegovo dete, saj bi plaz novih zamisli in domislic mimogrede sprožil prepir po celi Evropi, so državniki iz petnajsterice v glavnem Giscardu dali prav. V resnici bi se na evropskem dvorišču razvnel ravs in kavs, požar, ki ga bi bilo tako rekoč nemogoče pogasiti. Si lahko zamislite ministra Rupla ali vojščaka Kacina, da bi bila obzirno tiho? Jaz že ne. Ampak dobra volja je sicer na mestu, pomaga pa ne prav nič.

Skomine so bile prehude. Prvega septembra, tako rekoč mesec dni pred odprtjem medvladne konference, kjer naj bi Evropa požegnala Giscardovo Konvencijo, so se v Pragi sestali predstavniki petnajstih držav razširjene Evropske unije. Niso se zbrali ob vrčku piva. Šlo je za bolj resne zadeve. Z amandmaji na Giscardovo ustavo naj bi prišli do kompromisa. Na sestanku, ki so ga označili za “neformalnega in posvetovalnega”, so se zbrali ministri in državni sekretarji za evropske zadeve Češke, Avstrije, Danske, Estonije, Finske, Grčije, Madžarske, Irske, Latvije, Litve, Portugalske, Sloveške, Slovenije in Švedske. In to še ni bilo vse. Zraven je bila še Poljska. Poljska namreč ne sodi med manjše države, zato pa ima velike apetite na evropskem odru. Predstavniki omenjenih držav so izmenjali svoje poglede na Konvencijo. Gostitelj srečanja, namestnik češkega zunanjega ministra, Jan Kohout se je sicer branil, “da bi hotel ustvariti blok proti komurkoli” in je povedal, da petnajsterica malih držav nima namena, da bi se institucionalizirala. Vseeno pa je poudaril, “da bodo mnenje tako velikega števila držav rnorali upoštevati tudi drugi”. Ni pa izključil tudi sinergije na medvladni konferenci.

Udeleženci na praškeni srečanju so v besedilu, ki so ga sestavili iza koncu, poudarili, kako nujno potrebno je na novo pregledati delo na Konvenciji, preučiti strukture institucij Evropske unije in predvsem preučiti procedure odločanja. Petnajsterica pa je predvsem poudarila, da mora vsaka država še naprej imeti svojega komisarja, ki bo enakovreden komisarjem dosedanjih članic. Treba je povedati, da je takih misli tudi Komisija Romana Prodija. Treba bo jasno določiti vlogo predsednika evropskega sveta, predvsem predstavnika za zunanjo in obrambno politiko.

Praško srečanje je vzbudilo precejšen nemir v marsikateri evropski prestolnici. Vse tri države Beneluksa, ki so bile v preteklosti v prvih vrstah malih držav, se praškega srečanja seveda niso udeležile. Niti na misel jim ni prišlo, da bi zaplesale kolo s prišleki. Nemški zunanji minister Joschka Fischer, ki je prišel v Prago, je trdo opozoril veseljaške državice, naj si nikakor ne privoščijo skušnjave, da bi ponovno odprle pogajanja. Ponavlja se zgodba o čarovnikovem vajencu. V Prago se je odpravil tudi nemški kancler Schroeder. Čehi so prijazno povedali, da je Konvencija dobra osnova za Medvladno konferenco. To pa seveda pomeni vse in nič hkrati. Še bo veselo.

Vendar pa so se po nemškem odhodu iz Prage zadeve samo še bolj zapletale. Nove in stare članice so se 5. septembra. pod italijanskim pokroviteljstvom zbrale na obrežju Gardskega jezera. Gostitelj je bil italijanski zunanji minister Franco Frattini. Že vnaprej je bilo pričakovati, da se nove članice ne bodo pokorile zamisli o nedotakljivi Konvenciji. Že med petnajsterico ni bilo pravega soglasja, kaj šele med deseterko novink, ki so postajale vse bolj zahtevne. Države ustanoviteljice Evropske unije so skušale doseči, da nove članice ne bi odprle Pandorine skrinjice. Zaman. Novinke so terjale odgovore na vrsto ključnih vprašanj. Ni šlo samo za popravke Giscardove Konvencije, nikakor ne. Zgodba o krščanskih vrednotah Evrope še ni končana. Potem je tu vroče vprašanje glasovanje kvalificirane večine (dvojna večina ali ponderacija glasov in tako naprej, vse do najmanjšega števila sedežev v Evropskem parlamentu, kar je prav za Slovenijo eno ključnih vprašanj. Vse kaže, da je še marsikaj odprto. Poljska, ki se že lep čas vede kot mogočna država, se je postavila na čelo nezadovoljnih in pozvala Veliko Britanijo in Španijo, naj se ji pridružita. Tako Varšava kot Madrid bi rada ohranila ravnotežje glasov, kot je bilo predvideno v pogodbi iz Nice decembra 2000. Obenem pa zavračata institucionalne reforme, ki gredo v prid demografsko večjim državam. Poljska in druge novinke, med katerimi je zelo glasna tudi Slovenija, vztrajno terjajo, da mora imeti vsaka država članica svojega komisarja. In to pravega komisarja, ne pa samo kastrata, kot temu ljubkovalno pravijo bruseljski uradniki.

Kot že rečeno, so samozavestni Poljaki jasno povedali, da ima štiridesetmilijonska nacija specifično politično težo. Poljski minister Wlodzimierz Cimoszekicz je suvereno vrgel svoje karte na mizo: “Nihče ne more omejevati naše pravice, da razpravljamo o vprašanjih, ki nam povzročajo probleme. Medržavna pogodba bo postala veljavna šele tedaj, ko jo bo sprejelo vseh petindvajset držav. ” S svojimi ministrskimi kolegi iz Velike Britanije, Španije, Švedske, Finske in Avstrije je poljski minister ocenil, da si je treba vzeti več časa, kolikor ga je predložilo italijansko predsedovanje Uniji.

Potem pa skočili pokonci varuhi pečata Evropske konvencije. “Treba je vprašanjaa razčistiti, ne da bi jih razmontirali, predvsem pa jih nikakor ne smemo uničiti”, je poudaril francoski minister za zunanje zadeve Dominique de Villepin. Njegov belgijski kolega Louis Michel je opozoril, da je načrt Konvencije uravnotežen kompromis, ki ga nikakor ni mogoče začeti na izhodiščni točki. Še bolj odločen je bil Joschka Fischer: “Širitev Unije, medvladna konferenca, pogajanja o prihodnjem proračunu Unije (2006-2013), vse to pomeni celoto, ki je ni mogoče spreminjati. ”

Pri tem je treba vedeti, da je prav Nemčija tista država, ki največ prispeva v evropski proračun. Nemci prav gotovo ne bodo razsipali denarja za tiste, ki bodo krivi za morebiten fiasko medvladne konference.