Kultura / Evropske sanje nikoli več

"Nisem se odločil za pot na medvladno konferenco v Rimu, kjer ne bo nikakršne možnosti, da bi se soočili s pravo diskusijo." (...) "Ko sem pred leti prvikrat poslušal o oblikovanju evropske ustave, sem upal, da je to samo pobožna želja evrocentristov in evrofederalistov, ne pa uresničljiv projekt (...). Evropska ustava je samo prehod čez Rubikon, po katerem ne bo več suverenih držav."
Vaclav Klaus, predsednik Češke republike

"Z novo politično konfiguracijo v Evropi Poljska ne bo več nujno potreben zaveznik. Naše primerjave kažejo, da bosta Francija in Nemčija dobili veliko dodatne moči, prav tako pa tudi še štiri druge države ustanoviteljice Unije. To pomeni, do bo deset novih članic izgubilo tako rekoč vso pomembnost."
Jacek Saryusz-Wolski, poljski specialist za prihodnost Evropske unije

Medvladna konferenca Evropske unije, ki se je začela v Rimu, ne obeta velikih, še manj spektakularnih izidov. Ko je Giscard pred meseci ponosno predočil urbi et orbi, da je evropska ustava končana in da se je ne sme nihče niti dotakniti s svojimi umazanimi prsti, se je zdelo, da je evropska hiša zgrajena na trdnih temeljih. Vendar pa se je kaj hitro izkazalo, da z Giscardovo evropsko ustavo ne bo šlo tako gladko, kot je bilo videti od samega začetka, ko je šampanjec tekel v potokih.

Poglejmo na kratko, kje tičijo vzroki za spore glede evropske prihodnosti.

Predsedovanje Evropskemu svetu.

Sedanje stanje: države članice po vrstnem redu predsedujejo Svetu po šest mesecev.

Po načrtu Konvencije naj bi predsednika izvolili s kvalificirano večino za dve leti in pol, možno pa je podaljšanje še za poltretje leto. Predlog so prinesle na mizo Nemčija, Francija in Velika Britanija. Tej zamisli nasprotujejo male države in Komisija.

Minister za zunanje zadeve.

Sedanje stanje: evropsko zunanjo politiko si delita dve osebi, prvi je visoki predstavnik za zunanjo politiko in za skupno varnost, ki je odvisen od Sveta, se pravi od držav članic, komisar, ki se ukvarja z zunanjo politiko, pa je član Komisije. Konvencija predvideva enega samega ministra za zunanje zadeve Unije, ki bi bil tudi podpredsednik Komisije. Velika Britanija ima nekaj zadržkov.

Uravnoteženje glasov.

Sedanje stanje: po pogodbi iz Nice je računica, ki pripelje do večine, utemeljena na glasovih Španije in Poljske. Treba je posebej poudariti, da gre v resnici za grenke glasove izsiljevanja. Poljska in Španija bosta imeli v Evropskem svetu vsaka po 27 glasov, se pravi samo po dve mesti manj kot demografsko še enkrat večji Nemčija in Francija. Načrt Konvencije je, da kvalificirano večino sestavlja vsaj 60 odstotkov evropskega prebivalstva. Poljska in Španija se besno upirata takšni razporeditvi glasov.

Sestava Komisije.

Sedanje stanje: velike države razpolagajo vsaka s po dvema komisarjema, deset malčkov pa samo s po enim. Načrt Konvencije je, da bi se od leta 2009 število komisarjev skrčilo na petnajst, izbrani bi bili po egalitarnem načelu, pridružili pa naj bi se jim komisarji, ki ne bi imeli pravice glasovanja. Tako imenovani kastrati. Sliši se hudo, a resnično. Velikanska večina malih članic se temu odločno upira, pa tudi Komisija nikakor ne sprejema te zamisli. Posebej so glasni predstavniki Madžarske, Češke in Slovaške. Da Poljske sploh ne omenjamo.

Kvalificirana večina.

Sedanje stanje: soglasno glasovanje je pravilo na večini področij. Načrt Konvencije: področja kvalificirane večine naj se razširijo, predvsem glede vprašanj, povezanih s pravosodjem in z notranjimi zadevami. Vendar sem ne sodijo davki, socialno varstvo in zunanje zadeve. Predvsem Britanci nikakor ne bi privolili v širjenje pristojnosti Unije.

Skupna obramba.

Sedanje stanje: pogodba iz Nice omogoča okrepljeno sodelovanje na različnih področjih, vendar je britanski veto onemogočil skupno evropsko obrambno politiko. Načrt Konvencije: države, ki izpolnjujejo merila in imajo večje vojaške zmogljivosti, se lahko odločijo za strukturno sodelovanje znotraj Unije.

Omenjanje krščanstva.

Sedanje stanje: listina o temeljnih pravicah v Uniji poudarja, da se Unija "zaveda svoje duhovne in moralne dediščine". V preambuli Konvencije so omenjene kulturna, verska in humanistična dediščina Evrope. Kar nekaj držav odločno terja, naj bo v Konvenciji eksplicitno omenjena tudi krščanska dediščina Evrope.

In še Francozi in ohranjanje kulture.

Sedanje stanje: kar se komercialnih pogodb tiče, zadošča kvalificirana večina, razen kadar gre za kulturo, avdiovizualno politiko, vzgojo in zdravstvo. Načrt Konvencije: Francija si je tudi za vnaprej zagotovila soglasje, kar zadeva kulturo in avdiovizualno področje.

Projekcija Evropske unije v prihodnosti.

Srednje velike države, kot sta Poljska in Španija, bodo še okrepile že siceršnjo popolno premoč srednje velikih in zlasti velikih držav. Ključne odločitve v Evropski uniji bo še bolj oblikovala gospodarska moč. Da o vojaških vidikih sploh ne govorimo. Posebej zanimivo je, da sta se Poljska in Španija odločili za iraško avanturo. To očitno govori o tem, da se velik del tako imenovane nove Evrope vse bolj nagiba k še edini preostali svetovni velesili.