državni izbor / Krščen matiček

Med 32 prispevki v zborniku IZZIV EVROPE, ki ga je izdala Nova revija, sem pričakoval sestavek, ki bi obravnaval vprašanje slovensko krščanstvo - Evropa, pa ga nisem našel.
Alojz Rebula v Družini 12. oktobra 2003

Z ognjem in mečem.
Poljski Nobelov nagrajenec Henryk Sienkiewicz

V imenu Kristusovih ran naj pogine partizan!
Bojno geslo slovenskih domobrancev

Ko so križarji pred stoletji počasi hiteli proti Jeruzalemu, da bi ga osvobodili, so na svoji poti porušili, požgali, pobili in posilili, kar jim je prišlo na pot. In ko se je eden od križarskih pohodov srečno končal, srečno seveda za križarje, so vrli vojščaki za vero do tal porušili sveto mesto in ga oropali do konca. Kristjani so se zatekli v krščansko cerkev. Pa ni prav nič pomagalo. Vse je bilo pomorjeno in pokošeno, tudi molitve in priprošnje k devici Mariji niso prav nič pomagale. Tako kot zmerom.

Ko je Giscard sestavljal novo evropsko ustavo, je dobro vedel, katerim čerem se je treba izogibati. Od samega začetka se je v svoji Konvenciji izognil omembi krščanstva. Zato je namesto krščanstva zapisal "kulturna, verska in humanistična dediščina Evrope". Da bi bila koza cela. Ampak vse skupaj ni prav nič pomagalo. Konvenciji so se seveda pridružili tudi Poljaki. Nedvomno najbolj katoliški narod v Evropi. Italijani veselo hodijo k nedeljski maši, hkrati pa grešijo brez posebnih očitkov vesti. S Poljaki je vse čisto drugače, z njimi ni šale. Trmasto bodo vztrajali pri eksplicitni omembi krščanstva in nihče jih ne bo omajal. Podobno se ne bodo pustili prepričati tudi glede legalizacije splava. Kar je, roko na srce, precej bolj nečloveško.

Ker je bilo že od samega začetka jasno, da evropski fundamentalisti ne bodo popustili zaradi Giscardovih lepih oči, se je začela strategija prepričevanja. Mehčanja Poljakov sta se lotila evroposlanca, zeleni Daniel Cohn Bendit, legenda leta 68, in francoski socialist Olivier Duhamel. Poklonila sta se poljskim žrtvam 20. stoletja, še posebej pa nesrečnikom dveh totalitarizmov, nacističnega in sovjetskega. Nato sta se poklonila Poljski, ki je imela že v 16. stoletju ustavno monarhijo, leta 1773 pa ministrstvo za javno šolstvo. Poljaki so izglasovali svojo ustavo že daljnega leta 1791, štiri mesece pred Francozi. Seveda pa preteklost ne more stopiti na mesto sedanjega časa. Poslanca upravičeno poočitata Poljakom, ker trdoglavo vztrajajo pri pogodbi iz Nice, ko so, podobno kot Španci, Poljaki nezasluženo iztržili privilegij, ki se mu nikakor nočejo odreči. V Evropskem svetu hočejo ohraniti 28 sedežev, torej samo dva manj kot več kot dvakrat in pol bolj obljudena Nemčija. Dvojna merila, kakopak.

To pa še ni vse. Poskočni Poljaki hočejo za vsako ceno vsiliti v preambuli Konvencije krščanstvo. In pika. To pa pomeni, da je krščanstvo vnaprej privilegirana opcija, ki vsiljuje svoj edini prav laični Evropi, pa ne samo laični, ampak tudi judom, muslimanom, agnostikom in ateistom, da o agnostikih sploh ne govorimo. Ampak katastrofa je v resnici še hujša. Poljakom se je priključila še mogočna skupina fundamentalističnih evroposlancev, ki so se resno lotili bazičnih sprememb Giscardove ustave. Prvi naskok na laično državo je spodletel. Zahtevo po omembi krščanstva je evropski parlament 24. septembra zavrnil z 283 glasovi proti, z 211 glasovi za, 15 poslancev pa se je vzdržalo. Vendar gorečneži ne popuščajo. V Evropski ljudski stranki (gorečno ji pripadajo tudi Janševa SDS, Bajukova Nova Slovenija in Podobnikova SLS) so se pod taktirko evroposlanke ge. Montfort odločili za naskok na civilno družbo. Prokrščansko peticijo je podpisalo več kot 300.000 adeptov, računajo pa, da bodo do konca leta zbrali okoli milijon podpisov.

Dve združenji, Konvencija kristjanov za Evropo in Fondacija za politično delo, sta že aprila v Evropskem parlamentu organizirali kolokvij na temo "Ali ima Bog prostor v Evropi?". Ob tej priložnosti so podpisali Bruseljski manifest, ki ne terja samo priznanja krščanske dediščine, ampak tudi spoštovanje "pravice do življenja" vsakega človeškega bitja "ne glede na razvojno stopnjo in stanje njegovega zdravja".

Zagovorniki omembe krščanske dediščine hočejo postaviti načelo laičnosti pod vprašaj in iz Evrope ustvariti "krščanski klub". Pri tem se sklicujejo na tri argumente. Prvi je zgodovinski. Evropa je krščanska ali pa je sploh ni. Drugi argument je, da je krščanstvo glavni vir človekovih pravic, ki so v samem srcu evropskih vrednot. Tretji argument. Nihče nima nič proti laičnosti, prav referenca na krščanstvo je jamstvo, da se bo spoštovalo načelo: "Bogu, kar je božjega, cesarju, kar je cesarjevega." Hvala lepa vnaprej.