Kultura / Ostre sence dolgih nožev

Se še spominjate Simona Wiesenthala, trdovratnega lovca na nacistične zločince? Mož je v skladu z dolgo tradicijo črnega judovskega humorja ustanovil Center za iskanje nacistov v Avstriji in drugod. Še posebej v Avstriji, ki se po drugi svetovni vojni ni nikoli otresla krivde. Ali bolje rečeno, Avstrija je tiho in potuljeno pozabila, da so bili prav Avstrijci najhujši preganjalci in pokončevalci Judov. Ste že kdaj slišali ali prebrali v avstrijskih medijih, da se Avstrija nikoli ni pokesala svojih krvavih zločinov nad Judi? Da o Slovencih, ki so jih med drugo vojno avstrijski nacisti masakrirali brez kakršnegakoli občutka krivde, sploh ne govorimo. Na opravičilo bomo čakali ad Kalendas Graecas.

* * *

Medtem je Simon Wiesenthal umrl, njegov center pa še vedno išče ostarele nacistične zločince. Center je pred kratkim dunajski vladi izročil seznam z imeni sedeminštiridesetih nekdanjih avstrijskih vojakov, osumljenih, da so v nemški uniformi med drugo vojno zagrešili zločine nad civilnim prebivalstvom. Triindvajset osumljencev je pripadalo diviziji SS Heinrich Himmler, ki se je posebej odlikovala s pokoli po apeninskih vaseh. Drugi so nastopali v zloglasnih "policijskih bataljonih", ki so pokončevali nesrečneže v poljskih getih in sejali grozo in strah v Ukrajini in Rusiji.

Direktor izraelskega centra Simona Wiesenthala Efraim Zuroff priznava, da nima podatkov, koliko esesovskih krvnikov še živi v Avstriji. V intervjuju za dunajski tednik Profil je mož potožil, kako ledeno hladno ga je sprejel Haiderjev svobodnjaški minister za pravosodje v avstrijski vladi Dieter Boehmdorfer, ko mu je direktor izročil seznam nekdanjih nacistov, osumljenih vojnih zločinov. Samo v štirih primerih so bile na voljo verodostojne priče, navzoče pri množičnih pobojih in usmrtitvah, ki so jih zagrešili nekdanji esesovci in njihove enote.

Profil, ki je pripravil posebno prilogo "Operacija zadnje priložnosti", je prav tako ostal prejkone skeptičen glede pozitivnega izida. Še toliko bolj v Avstriji, kjer preprosto ni nikakršne dobre volje, da bi vojne zločince spravili za zapahe. Profilovi raziskovalci so po mukapolnem brskanju po arhivih našli tri od sedeminštiridesetih nekdanjih vojakov s seznama, pa še od teh treh je bil en sam še toliko pri sebi, da se je spominjal mračnih let.

Ta "poslednji napor" Wiesenthalovega centra kljub vsemu ni bil čisto zaman. Tedniku je namreč omogočil, da se je dokopal do uradnega stališča avstrijskih oblasti. Zadnji tovrstni proces v zvezi z vojnimi nacističnimi pokoli je potekal leta 1975 in se je končal podobno kot drugi, namreč z oprostitvijo "zaradi pomanjkanja dokazov".

Vse te prizanesljive in človekoljubne sodbe - ljubeznive do nekdanjih rabljev, seveda - so poglavitni razlog, zaradi katerega je politična volja, da bi preganjali zločince, počasi zamrla sredi vsesplošne brezbrižnosti. "Ker pa takšno sprenevedanje v tujini nikakor ni naletelo na nikakršno naklonjenost, se je avstrijska država preprosto odločila, da se bo odrekla vsakršnim sodnim proceduram," so z grenkobo zapisali v Profilu. "Bilo je dosti bolj lagodno, če so za zmeraj zaprli debele fascikle, kot da bi vsakokrat znova obudili popolnoma nespodbudno podobo samozadovoljne Avstrije," je v Profilu razložil zgodovinar Walter Manoschek. Avstrija, ki so jo po vojni zasedli zavezniki, je storila vse, "da bi počistila in pometla svojo hišo". In to predvsem in zlasti zato, da zavezniki ne bi preveč brskali po vseh mogočih domačih umazanijah.

Prvi člen zakona o vojnih zločinih, ki ga je zapisala druga republika, rojena v ruševinah nacističnega režima, je bil zelo natančen: "Uboganje ukazov ne more biti opravičilo za vojne zločine in za zločine proti človeštvu." Med letoma 1945 in 1955 so ljudska sodišča, ki so jih sestavljali sodniki in navadni državljani, organizirala 137.000 procesov proti nacistom; 23.000 se jih je končalo s kaznijo, od tega je bilo izrečenih 43 smrtnih kazni, pa še polovica teh obsojencev je bila pomiloščena. S hladno vojno in potem z odhodom zadnjih zavezniških vojakov se je začelo novo obdobje: nacisti so čez noč postali "borci proti komunizmu". Poleg tega naj bi bili svoje že odslužili, ker so bili vojni ujetniki v Sovjetski zvezi. Na procesih v šestdesetih letih je Franz Murer, nekdanji komisar v getu v Vilni, na sodišču postal pravi heroj, njegove judovske žrtve je občinstvo zmerjalo, njega pa je sodišče oprostilo. Simona Wiesenthala, "uradnega opazovalca Izraela", je množica izžvižgala. In še zadnja beseda o avstrijski povojni justici. Avstrijski sodniki so morali zasedati kar štirikrat, da so končno obsodili - in to šele leta 1972 - Franza Novaka, Eichmannovega pomočnika. In leta 2000 je bil končno pri osemdesetih obsojen Heinrich Gross, in sicer zaradi evtanazije otrok. Uganite, kdo ga je dolga leta varoval pred kazenskim pregonom? Avstrijska socialdemokratska stranka.

Bog živi Avstrijo, pomagalo pa ne bo veliko. Ampak kaj, ko so se Judje po vseh pogromih in holokavstu naučili samo enega: kako postati enojajčni dvojček svojih nekdanjih preganjalcev.