Kultura / Umazane roke - Jean-Paul Sartre

V poročilu, ki so ga v Franciji pripravili Zveza za človekove pravice in Zdravniki sveta, se zgražajo zaradi usode romunskih Romov, ki so pred dobrim letom prišli v Francijo. Obe vladi, v Parizu in Bukarešti, sta se takoj na začetku dogovorili za dokončen odhod romunskih Romov in načrt tudi uspešno izpeljali. Pravzaprav je bil dogovor sklenjen med vladama. Francoski notranji minister, ne preveč priljubljeni Nicolas Sarkozy, je bil neomajen do bridkega konca. Konca seveda za romunske turiste. No, nekoliko nenavadne turiste. Brez cinizma.

Vse skupaj se je začelo lani poleti, ko je 1500 Romunov ilegalno prišlo v Francijo. Seveda z upanjem, da si bodo uredili legalno bivanje ali si vsaj podaljšali bivanje v la douce France. Življenje na Francoskem ni bilo prav Indija Koromandija. Še vedno pa prijaznejše kot v mačehovski domovini. Francoski notranji minister pa je skupaj s svojim romunskim kolegom pripravljal veliki transport v domovino. Pariz in Bukarešta sta se odločila, da bosta skupaj, z roko v roki in okoli ramen, izkoreninila "ilegalno priseljevanje in mafijsko podzemlje". Pravzaprav so besede neizmerno lahkotne, kadar se ne tičejo tebe osebno. Ko pa se prijazni francoski kifeljci spremenijo v plečate policajske pretepače, ki ne gledajo, kam bodo padali udarci s pendreki, takrat Francija kar nenadoma lahko postane mrka in zlobna. Tako kot povsod tam, kjer nimajo kaj pametnega početi.

Vse bi se končalo rutinsko, civilizirana francoska republika bi spokala Romune, ki so bili za povrh še Romi. Že od samega začetka niso imeli najmanjše šanse, da bi utekli že vnaprej pripravljeni usodi. Na eni strani so bili francoski žandarji, na drugi pa mrki romunski mustačarji.

Vse skupaj bi bila banalna rutinska operacija, ko ne bi bili palice med naoljena francosko-romunska kolesa vtaknili že omenjeni Zveza za človekove pravice in Zdravniki sveta. Hoteli so zvedeti in ugotoviti, kakšne bodo posledice njihovega podviga, hkrati pa so hoteli preveriti in ovrednotiti, kakšne so življenjske razmere Romov, ki so se morali volens nolens vrniti na domove. Bolje rečeno na rodno grudo, kajti česa drugega tako ali tako niso imeli na razpolago.

Tako se je začelo novo poglavje za oboje, za povratniške romunske Rome in filantropske Francoze. Ko so ti prispeli na končni cilj, je Francozom uspelo najti kakih dvajset romunskih romskih povratnikov, ki so bili zapustili Francijo, morda zlepa, še verjetneje pa z učinkovitejšimi sredstvi. Naj je bilo tako ali drugače, končni izid je bil enak. Romunski Romi zdaj niso več nikogar zanimali, niti francoskih notranjcev niti romunskih žandarjev, znanih po blagih in baržunastih prijemih. Zadeva je bila predvidljiva in žalostna. Romi so si na grbo naložili same sitnosti. Med njihovo francosko počitniško odsotnostjo, vsaj relativno, so se jim podrla še tista ubožna bivališča, ki so še preživela ujme in prijateljske sosede. Vse drugo je teklo po starih strugah. Poleg tega, da tako rekoč niso imeli strehe nad glavo, so bili že v prvem trenutku diskriminirani. Preprosto zato, ker so bili Cigani. Na že tako ubožnem trgu delovne sile so bili že tako ali tako na najnižjem klinu socialne lojtrice. Naši filantropski zdravniki in človekoljubneži iz Zveze za človekove pravice so spoznali, da v resnici ne morejo učinkovito ukrepati.

Kot že rečeno, je Francija z vlaki pripeljala Rome v Romunijo. Francoska država je spodbujala romunske Rome, naj se kar doma vključijo v programe pomoči, ki naj bi jih organizirala francoska država. Bolje rečeno Urad za mednarodne migracije. Urad je vsakomur omogočil streho nad glavo in dodal 153 evrov, hkrati pa je plačal vozovnice do končne destinacije. Vlak brez voznega reda, bi lahko bili cinični, ko ne bi šlo za premetavanje ljudi, kot bi šlo za kokoši. Že januarja so francoski uradniki vabili romunske Rome, naj se vrnejo v tople domove. Pet naivnežev se je v resnici odzvalo. To je bil nov izziv za Francoze. Zavihali so rokave in z bolj ali manj prijaznimi metodami nabrali še 70 Romov, ki so se bili pripravljeni vrniti v domovino. Res, lepo se sliši topla beseda domovina, še toliko lepše, če je njena avtoriteta podkrepljena s pendreki. Še prijaznejša usoda je doletela tiste Rome, ki so se pritožili nad nasilno repatriacijo in niso hoteli nazaj v Romunijo. Aretirali so jih, pošteno prebunkali in jih za zmeraj poslali v ljubečo domovino. Nikoli niso dobili nikakršne obljubljene pomoči od Francozov.

Vse se je končalo srečno kot v pravljici. Notranji minister Sarkozy je prevzel vso odgovornost na svoja šibka pleča. Ni mu bilo posebej težko, saj tudi njegovi sonarodnjaki nikoli niso začutili niti trohice sočutja do Romunov, ki so jih premetavali sem ter tja kot klavno živino, samo da bi se jih elegantno znebili. O eleganci v tem primeru bi se dalo celo prerekati.

Romunski Nacionalni svet proti diskriminaciji se je odločil, da bo sam v celoti prevzel nase breme repatriacije 1500 Romunov. Francozi so dvignili roke, ne da bi si jih v resnici umili. Nacionalni svet pa je obljubil vrsto vzgojnih programov, "ki pa bodo obrodili sadove šele po nekaj mesecih". Ali po domače: O svetem Nikoli.