Kultura / Bodo ZDA nasedle na evropski plitvini?

Britanski premier Tony Blaire je v ponedeljek, 10. novembra, na večerji z londonskim županom izrazil svojo evropsko in hkrati transatlantsko lojalnost. "Rad bi znova poudaril pomen stebrov dvojčkov, na katerih stoji Velika Britanija v svetu: to sta naša zveza z Ameriko in vstop v Evropsko unijo. Oboje je nujno, oboje je komplementarno. (...) Ko bi Evropa utemeljila svojo zunanjo politiko na antiamerikanizmu, bi bila to katastrofa." K temu je Blair še dodal, da ne bi nihče smel vreči kamna v Francijo. "Vendar nikakor ne pretiravajmo in ne pozabimo, da ima sodobni golizem močne transatlantske razsežnosti." Končni Blairov sklep je bil več kot simplističen. Francija naj preseže svojo tradicionalno obotavljivost do Amerike, od nje pa ima pravico, da ima pogled na Evropo. Ah, kako lepo in ljubeznivo se sliši. Ali bo kaj pomagalo? Poglejmo.

Resnica je po navadi bolj trpka, kot smo si jo zamislili. Ameriška vojna v Iraku je v Nemčiji sprožila pravi potres in pretres. Raziskave javnega mnenja so na začetku novembra pokazale, da 56 odstotkov Nemcev meni, da je Francija najzanesljivejša partnerka v krizi, samo 28 odstotkov anketiranih pa bi se zaneslo na ZDA. Še leta 1996 je bilo razmerje obrnjeno: kar 64 odstotkov Nemcev se je zanašalo na Američane in samo ubornih 23 odstotkov na Francoze. Gremo naprej. Polovica Nemcev meni, da je Francija njihov najpomembnejši partner, samo 46 odstotkov še stavi na Američane. Vrhunec so Nemci doživeli v terorističnem napadu na New York.

Potem je prišla na vrsto vojna v Iraku, prava klofuta Nemčiji, in - obratno - 82 odstotkov Nemcev je prepričanih, da Američani takšno zunanjo politiko izvajajo izključno zaradi svojih koristi, ne da bi se pri tem kakorkoli ozirali na zaveznike. Štiri petine Nemcev so trdno prepričane, da je za Nemčijo bistveno pomembnejša skupna evropska politika kot dobri odnosi z ZDA. Vendar pri vsej stvari ne gre samo za vprašanje ZDA. Ta salto mortale je po svoje povezan z zvrhanimi dvomi, ki mučijo Nemce. Država že tri leta doživlja hudo recesijo. Vse do leta 1996 so bili Nemci prepričani, da je njihova združena država gonilna evropska sila, leta 2001 so se znašli na tretjem mestu, leta 2003 pa so zdrsnili na nič kaj ugledno peto mesto. Velika Britanija je naredila spektakularen skok, več kot četrtina Nemcev priznava Angležem prvo mesto v Evropi. Leta 2000 je bilo med Nemci takih le 7 odstotkov.

Danes tretjina Nemcev misli, da je vpliv njihove države v svetu manjši. Pri tem je nastal pomemben premik. Nemci še vedno gojijo evropske ambicije, vendar predvsem na finančnem in gospodarskem področju (45 odstotkov), v zunanji in varnostni politiki pa je očiten upad (29 odstotkov). Glede tega med njimi ni pravega revolucionarnega duha. Več kot dve tretjini Nemcev menita, da mora Evropska unija v varnostni politiki uporabiti Nato, le četrtina jih misli, da mora Unija postaviti na noge svojo vojaško organizacijo.

Kakorkoli obrnemo, ni mogoče mimo dejstva, da Nemci ostajajo privrženi pacifizmu. Polovica si jih želi, da bi njihova država ohranila enako raven odgovornosti pri reševanju konfliktov v svetu. Trideset odstotkov jih je bolj radikalno pacifističnih in bi se izognili kakršnemukoli angažmaju. Dobra polovica Nemcev (53 odstotkov) nasprotuje obilnejšemu vojaškemu proračunu, 43 odstotkov nemške populacije pa je nasprotnega mnenja. "Kakšna mlačnost in malodušnost!" bi zaklicala Cankarjeva heroina iz Hlapcev. In hitro obmolknila.

Prav neverjetno je in hkrati prijazno človeku pri srcu. Kam je izginila in poniknila pruska toga mentaliteta? Čim globlje, tem bolje! In kako so zadeve videti znotraj Evropske unije? Kar 83 odstotkov Nemcev je prepričanih, da se bo morala njihova država potruditi in vzpostaviti soglasje predvsem znotraj Evrope. Tako rekoč nobene omembe vredne sile ni v Nemčiji, ki bi svoje interese Evropi hotela vsiljevati s konflikti. Ta "klasični" pristop pa ni vseobsegajoča rešitev. Na vso srečo so že pred časom minili nerealni obeti glede takojšnje in stabilne blaginje. Treba je odkrito povedati, da zaupanje v Evropo plahni, kajti samo 31 odstotkov anketiranih Nemcev meni, da jim Evropa prinaša koristi. Zaupanje vanjo se je v Nemčiji konec devetdesetih let zmanjšalo na manj kot 20 odstotkov, nato pa se je leta 2002 spet povečalo na 35 odstotkov. Kljub tem vrhuncem in padcem se zdi trem četrtinam Nemcev nujna in neogibna politična združitev Evrope, če hočejo ohraniti blaginjo. Razlike so velike, konec devetdesetih let je bilo tako optimističnih samo 60 odstotkov Nemcev. Je pa zato njihovo mnenje glede širitve Unije precej bolj raznoliko, kajti 43 odstotkov se jih boji, da bo širitev za Nemčijo slaba rešitev. Optimistično nanjo gleda samo pičla petina nemških državljanov. Kaj hočemo, kljub vsemu gre za tektonske premike.

Kakorkoli že, očitno je odnos Nemcev do Američanov doživel globoko erozijo. Nemci so več kot pol stoletja zavračali izbiro, v katero so jih ves čas potiskali Francozi: ali evropska ali atlantska Evropa! Navsezadnje sta že davnega leta 1963 kancler Adenauer in general De Gaulle podpisala elizejsko pogodbo.

In kako se bo vse skupaj končalo? Po načrtih naj bi se Francija odrekla svoji suverenosti, Nemčija pa bi prerezala popkovino z Združenimi državami Amerike.

Ampak za vsak primer še malo počakajmo. Kakšno leto ali desetletje.