Kultura / Predvojaška se vrača. Hura!

Pri nas smo z naborniško vojsko očitno za vselej opleli. Rusi pa so se pokesali. Tako je prav, nikoli ni prepozno. Po novem bo ruski mladec spet pripravljen korakati za domovino. Se bojo ruski srednješolci krepili z gimnastičnimi vajami v telovadnicah, okrašenih z maketami kalašnikovk? Bojo hodili na strelišča ali si bojo vbijali v vedoželjne glave tehnične značilnosti bojnih tankov? Sliši se lepo in duma je več kot zadovoljna. Duma že mogoče, nikakor pa ne novinarji. Ja, žurnalisti. Skoraj celotna ruska časnikarska srenja se je dvignila na zadnje tace in začela zoprno renčati. Kot kakšen medved, ki se je strgal z verige. Izvestija se sprašujejo po smislu amandmajev, ki jih je duma izglasovala 10. oktobra. S temi ustavnimi dopolnili naj bi vojaška vzgoja ponovno prestopila šolski prag, in sicer v prvem in zadnjem razredu srednje šole. Obvezna vojaška vzgoja je v Rusiji izginila iz učnih načrtov že daljnega maja 1991, s koncem sovjetskega režima.

Dvanajst let pozneje so ruski deputati opravili prvo branje in izglasovali amandmaje, s katerimi so ponovno vpeljali vojaško vzgojo. Tristo triinosemdeset poslancev se je strinjalo, proti jih je bilo komaj 42. Samo liberalci Jabloka in Unije desnih sil. A brez prehude panike. Predmet je fakultativen, financira pa ga ministrstvo za obrambo. Če se bo načrt dobro prijel, bo postal obvezen, financirale pa ga bojo šole. Obrambno ministrstvo ni po župci priplavalo.

Izvestija pa so še kar naprej hudobna: "Spretnost, da si lahko v nekaj sekundah nadeneš plinsko masko, nima nikakršnega praktičnega pomena. Korist je ena sama. Vsaj deloma se bo rešilo vprašanje zaposlitve upokojenih častnikov, ki so izgubili delo, potem ko se je vojska kadrovsko radikalno skrčila." Poslanci, ki so se navdušili nad amandmaji, so prepričani, da bo vojaška vzgoja odigrala pomembno vlogo pri domovinski vzgoji dijakov. Izvestija pa zlobno razložijo, da sta vojaška in domovinska vzgoja dve popolnoma različni zgodbi.

Začetek sam je bil še posebej zanimiv. Dijaki naj bi se po prvotnem načrtu usposabljali kar v vojaškem oporišču. Poslanci so končno dvignili roke, nadaljujejo Izvestija, šele ko so zvedeli mrakobno novico, da je en dijak umrl med treningom na poligonu med Uralom in Sibirijo, kjer je šolsko vojaško urjenje že obvezno. Mladenič je moral zvečer s plinsko masko na glavi preteči deset kilometrov. Snel jo je lahko šele, ko se je zgrudil. In potem umrl. Modri vodje seveda vedno najdejo še kak posebej brihten izgovor. Kar se pa smrti tiče, smo nanjo tako ali tako prej ali slej obsojeni. Nekateri poslanci so se takemu mučenju uprli in ga opredelili kot povsem nerazumno, drugi so se sklicevali "na izraelsko izkušnjo". "Ampak Rusija ni Izrael, ki že desetletja živi v vojnih razmerah."

Ob tej priložnosti so Izvestija ponovila staro obljubo oblastnih krogov, da bojo postavili na noge poklicno vojsko. "Dijaki, ki so opravili nekaj deset ur začetnega urjenja, nikakor niso zanimivi za poklicno vojsko." "Zelo težko bi našli katastrofalnejši primer, ki bi tako učinkovito diskreditiral vojsko v očeh fantov, tako rekoč še dečkov," je pribila Julija Latinina v Novi Gazeti. Vojaški dril mladeničev se je znašel na naslovnici. S podnaslovom: "Minister za obrambo ima čudaško nagnjenje do otrok". Zadeva seveda ni niti najmanj smešna, pa tudi malenkostna ne. Novinarka je obudila grenke spomine na to, kako so bili dijaki prisiljeni v grozne in ogabne reči: ovajali so tovariše, urinirali po očeh tistih, ki so zaspali, vse skupaj naj bi bilo trening, ki naj ojekleni mladeniče. Kdor je bral Burzake, jih ni nikoli pozabil. Julija Latinina, znana po svoji grenki ironiji, napoveduje, kako se bo takšno urjenje končalo in razvilo. Dijaki se bojo naučili krasti orožje in ga prodajati čečenskim bojevnikom, naučili se bojo, kako ugrabljati elitne čečenske ostrostrelke, po možnosti prikupne osemnajstletnice - aluzija na afero polkovnika Budanova, ki je posilil in zadavil mlado Čečenko. In to še ni vse, Latinina ima cinično domišljijo: kako graditi dače za generale, kako prodajati gorivo iz vojaških baz, kako do smrti pretepsti tovariša in se potem izogniti sodišču, in še vse drugo, kar službo v ruski vojski dela tako zanimivo in privlačno. V resnici je Latinina globoko žalostna. Tako glede generalov kot deputatov. Še najbolj pa zaradi nesrečnih dečkov.