Kultura / Od mošeje do župnika

Že kar nekaj časa je minilo, odkar je rektor pariške mošeje Dalil Boubakeur nehal godrnjati nad vahabitskim fundamentalizmom. Po domače rečeno, nad Savdsko Arabijo. "Zidovi so popokani, belež se lušči," je še razlagal. "Iz pariškega županstva nisem dobil niti centima. Jaz nimam nafte v svoji kleti, mediji pa se tako ali tako zanimajo samo za ekstremiste." Vendar se je čez noč vse obrnilo na glavo. Pariška mošeja bo dobila sredstva, obenem pa so začeli pritekati veletoki savdske nafte. Prva pošiljka bo nekje od 600.000 do milijona evrov. Tudi Alžirija, ki financira in nadzoruje mošejo, plačuje svoj delež petrodolarjev. In vsi so veseli in zadovoljni.

V resnici je treba priznati, da niso vsi posebej srečni. Novico je prinesla na svetlo muslimanska revija La Medina in drugi viri so jo potrdili. Savdijci so velikodušno pristavili štiri milijone evrov. Malenkost, bi rekli pri Alanu Fordu in njegovih. Kakorkoli se vrtijo naftni dolarji, še vedno ostaja dejstvo, da je pariška mošeja, zgrajena daljnega leta 1920, v resnici potrebna temeljite prenove. Za renovacijo bo potrebnih pet do šest milijonov evrov. Stavba, ki pripada Družbi svetih islamskih prostorov, ni vpisana v register zgodovinskih spomenikov. Ker pa je življenje polno naključij, je naša mošeja naknadno dobila status dodatnega inventarja. S tem bi lahko teoretično dobila javne subvencije, in to kljub zakonu iz leta 1905 o ločitvi cerkva in države. Tudi pariško županstvo je predvidelo 800.000 evrov. "Dali bi še več," so rekli v mestni hiši, "ampak država bo tudi sama pridala enako vsoto," so povedali v županovem kabinetu." Manjkajoči denar pa naj bi prispevalo ministrstvo za kulturo.

Tako lepo se je začelo in še lepše nadaljevalo, da se je moralo vse skupaj končati s prepirom. Prišlo je do odkritega spora med ministrstvoma za notranje in zunanje zadeve. Na sicer uglajenem Quai d'Orsay se niso prav nič potrudili z leporečnim diplomatskim jezikom: "To je monumentalna bedarija! Savdijci nikoli ničesar ne dajo zastonj!" Precej bolj diplomatski so bili na notranjem ministrstvu, kjer se že nekaj časa trudijo za promocijo "francoskega islama".

Ko že rečeno, so bili na pariškem županstvu zelo zadovoljni z vonjem po nafti. Ko pa so ugotovili, da z naftnimi ročkami zadaj stojijo Savdijci, so se izvili z izgovorom, da so ves čas mislili, kako da gre za zasebne fondacije.

In tako lahko počasi končamo. Stari Rimljani so rekli: pecunia non olet. Tudi nafta ima omamen vonj. Še posebej v večjih količinah. Na koncu so bili vsi zadovoljni, še najbolj Dalil Boubakeur, ki bo s krezovskimi darili končno lahko obnovil pariško mošejo od nog do glave.

Na drugem koncu Francije, v odročni Pikardiji, se ubadajo s čisto drugimi križi in težavami. Predvsem s križi. V mestecu Abbeville smo. Pred sodnijo. Devetega decembra. Nekaj desetin domačinov in podpornikov je prišlo izrazit svojo solidarnost svojemu župniku. Vaščani, pa tudi drugi duhovniki, ki so prišli od daleč. Ti so bili najbolj zagreti. "Na tisoče duhovnikov bo prišlo sem in se potegovalo za pravico. Na tem trgu bomo zbrali vsaj dvajset ali trideset tisoč ljudi," je bil odločen benediktinec, opasan z vojaškim pasom in v gojzarjih. Na vprašanje, čemu takšna oprava, je odgovor jasen: "Delam s skavti." Pika.

"Vprašamo se lahko, ali je veter iz leta 1789 zadosti globoko zapihal v te kraje," se grenko sprašuje Vincent Bawedin, federalni predsednik Zveze za človekove pravice. Pojdimo zdaj in medias res. Vse je zakuhal župnik Philippe Sulmont iz majhne vasi Domqueur, petnajst kilometrov od Abbevilla. Pravica si je dolgo zatiskala oči in ušesa, a očitno je prekipelo celo flegmatičnemu sodstvu. Prišlo je do prave pravcate verske vojne. Zakuhal jo je župnik. "Obtožen je diskriminacije, ščuvanja k sovraštvu in nasilju do posameznih oseb in do skupine oseb, in to izključno zaradi tega, ker pripadajo drugačni etniji, drugemu narodu, rasi, drugi veri." Zanj "zmeren islam ne obstaja in vse prebivalstvo, ki je okuženo od Korana, zavržene knjige, ki je le praktični priročnik, s katerim naj bi se razširilo kraljestvo demona v škodo Kristusovega kraljestva. (...) Kar se pa tiče aziatov, uničujejo naše šege in običaje in razširjajo ideologijo, s katero grozijo celemu svetu".

Še čisto na kratko o šaljivem župniku. V svojem biltenu v nakladi 4000 izvodov je Philippe Sulmont je že leta 2002 širil sovraštvo do drugačnih, tako glede rase kot vere. Škof iz Amiensa ga je skušal pomiriti, seveda brez vsakršnega uspeha. Šlo mu je samo od slabega na slabše. Svoj bilten je pošiljal po vsej Franciji. Vztrajno je ponavljal, da so atentati vojna Korana proti Bibliji in evangelijem. "Nujna je nova križarska vojna proti islamu!" In še naprej. "Današnja cerkev hoče zožiti evangelij samo na besedo ljubezen!" Salmana Rushdija so utišali, našega župnika ne more ustaviti nihče. Tako je obljubil.

Bog z njim.