Kultura / Jeruzalem, na zdravje!

Papež Janez Pavel II. je pozval k spoštovanju mednarodnega prava. Po njegovih besedah se mora mednarodno pravo prilagoditi protiterorističnemu boju. Na prihodnji dan miru - prvega januarja 2004 -, kar je papež razglasil že 16. decembra. Papež je tudi okaral tiste države, ki se "zatekajo k sili, namesto k pravu", hkrati pa ni pohvalil sporazumov, ki so jih podpisale vmešane strani. Po njegovem "se boj proti terorizmu ne more omejevati samo na represivne in kaznovalne operacije". Poleg tega papež terja analizo vzrokov, zakaj je nastala "rana terorizma", hkrati pa opozarja demokratične države, da ne bi prišle v skušnjavo in se odrekle načelom pravne države v boju proti terorističnim grožnjam.

Papež ni imenoval nobene države, prav tako ni omenil ameriškega napada in okupacije Iraka brez mandata OZN. Je pa papež priporočil reformo delovanja Združenih narodov. Ko je kardinal Renato Martino, predsednik sveta Pravičnost in mir, predstavil ta dokument, se je razveselil prijetja Sadama Huseina, hkrati pa obžaloval televizijske posnetke ujetnika in ob tej priložnosti poudaril, da papež nasprotuje smrtni kazni.

Gremo naprej. H krvavo resnim zadevam. V imenu krščanske manjšine v Sveti deželi (Izrael, Palestina in Jordanija) je monsinjor Michel Sabbah, jeruzalemski katoliški patriarh, porte-parole vseh cerkva v regiji, prvikrat predstavil v javnosti dokument, ki hkrati obsoja terorizem, izraelsko vojaško okupacijo in naraščanje islamskega ekstremizma. Sveta dežela? "Oskrunjena dežela!" popravlja msgr. Sabbah ob neštetih atentatih. Pogosto so ga sumničili, oboji, Izraelci in Vatikan, in to zaradi njegovega palestinskega rodu. Vendar je patriarh nemudoma jasno povedal, kaj si misli o terorizmu. Vse najslabše. "Terorizem je iracionalno orodje, nemoralno in povsem nesprejemljivo kot rešitev sporov." Monsinjor gre še naprej. "Zmerom sta dva kriva: teroristi in tisti, ki vzdržujejo položaj krivičnosti." V obeh narodih, v izraelskem in palestinskem, prevladujejo občutki nemoči, frustracije in brezupa. Vse to vodi v nove in nove cikle nasilja brez konca. "Tudi legitimna obramba postane nelegitimna, kadar se uporabljajo popolnoma pretirana sredstva." Monsinjor Sabbah uči dejavno pedagogijo nenasilja, ki naj bi korak za korakom vodila proti miru. In še naprej. Lotil se je stare dvoumnosti in nezaupljivosti. Ker je vodja katoliške cerkve v Sveti deželi, se je hočeš nočeš moral spopasti tudi z upravičenimi predsodki, ki jih arabski kristjani pogosto gojijo do judaizma. Monsinjor pa gre naprej: "Skupaj s celotno katoliško cerkvijo premišljamo o koreninah naše vere (...) S celotno cerkvijo obžalujemo prezirljivo vedenje, spore in sovraštva, ki so zaznamovali zgodovino judovsko-krščanskih odnosov."

Hkrati pa msgr. Sabbah obžaluje religiozne temelje države Izrael: "Mi smo edina lokalna cerkev, ki se srečuje z judovskim ljudstvom v državi, ki je nedvoumno opredeljena kot judovska država in v kateri so Judje dominantna večina. V sporu, ki mu ni videti konca, je nacionalna identiteta velike večine naših vernikov v opreki z nacionalno identiteto velike večine Judov."

Monsinjor Sabbah obsoja "stalno izraelsko vojaško okupacijo palestinskih ozemelj in krvavo nasilje med dvema narodoma". Za katoliškega patriarha bi moral biti dialog z judovskim ljudstvom ločen od političnih opcij države Izrael: "Obstoj države Izrael in njegove politične opcije morajo prej ali slej uvideti z nereligioznega vidika in v skladu s skupnimi načeli mednarodnega prava."

V vsakdanjem življenju so odnosi z muslimani v glavnem dobri, pisci tega dokumenta pa se več kot dobro zavedajo vseh nevarnosti, ki prežijo na kristjane. "Obojestranska nevednost in predsodki, odsotnost ali, bolje rečeno, črne luknje avtoritete, vse to povzroča negotovost in diskriminacijo, ki vodi k islamizaciji v posameznih političnih gibanjih." In prav ta islamizacija vse bolj postaja nasilje nad svobodo kristjanov in njihovo identiteto.

Treba bo počasi končati. Dokument, ki ga je monsinjor Sabbah še toplega prinesel v obljubljeno deželo - kakor za koga, seveda -, poudarja vlogo mostogradnje jeruzalemske cerkve, postavljene v pravi srčiki družbe, arabsko muslimanske in izraelsko judovske. Med njenimi podpisniki (vodstvo katoliškega patriarhata) je umanjkalo ime monsinjorja Jean-Baptista Gouriona, ki je bil ravnokar imenovan za pomožnega škofa za krščansko skupnost hebrejskega jezika, ki naj bi se s tem bolj približala političnim opcijam države Izrael. Namera bo zagotovo uspela, o tem ni dvoma. Se pa zaradi tega poraja še drug dvom, a o tem raje molčimo. Saj pomagalo ne bo veliko. Ali nič.