Državni izbor / Čas je, da rečemo: Dovolj!

"Kako se počutimo mi, mladi pripadniki italijanske manjšine v Sloveniji? Kar se pravic in priznavanja naše identitete tiče, se ne moremo pritoževati. Kaj pa, ko gre za odnose z drugimi mladimi? Ko se s prijatelji pogovarjaš italijansko in slišiš, kako za teboj vpijejo: "Govori slovensko, tu smo v Sloveniji," ali "Če si Italijanka, pojdi v Italijo," se počutiš res slabo. Mladostniki ne razumejo, da ima tu vsakdo pravico govoriti italijansko, kakor hoče in kjerkoli hoče."
Clio Božič, dijakinja italijanske gimnazije v Piranu

"V delu Slovenske Istre živi italijanska manjšina, a če se sprehodimo po raznih upravnih enotah, občinah ter javnih zavodih in ustanovah, bomo zlahka našli uslužbenca, ki pozna le vsako tretjo italijansko besedo, tako da se boste z njim bolj težko sporazumeli. (...) Pripadniki raznih manjšin imamo neprestano občutek manjvrednosti, ki ti ga vcepljajo v glavo, ko si še čisto majhen."
Mirela Lucič, pripadnica italijanske manjšine iz Pirana

"Kaže, da nekateri pripadniki italijanske manjšine ne želijo enakopravnosti oziroma nekoliko večjih pravic, ki jim gredo zaradi zaščite avtohtone manjšine, ampak jim enostavno ni prav, da so postali Slovenci njim enakovredni, ker si želijo vrnitev časov, ko so se počutili večvredne in smo bili mi Slovenci le zarukani polpismeni kmetje, ribiči in delavci. Ti časi se ne bodo nikoli več povrnili."
Anonimni b4 na obala.net

"Manjšine so kot most med narodi. Vsi hodijo po njih."
Albansko reklo

Nacionalne manjšine so vsekakor zmeraj v prvi vrsti in vsega krive. Matica jih gleda nekako postrani, saj se morajo prilagojevati kruti realnosti. Država, katere državljani so, pa na manjšine volens nolens gledajo sumničavo kot na nekakšno peto kolono. Manjšine so zato vedno pripravljena in prikladna žrtev. Če so tiho, se asimilirajo in se za vekomaj razpršijo ali zaspijo nespečen spanec.

Junija lani se je izkazalo, da imajo tudi Slovenci v srcu prav malo prostora za druge in drugačne. Samo mimogrede, letos je država - natančneje povedano državni zbor - v dobesedno zadnji minuti pokazala palec navzdol romski skupnosti. Kljub vladnim dogovorom so poslanci nonšalantno izglasovali Njet! Kdo se pa bo sploh brigal za Rome. Že z izbrisanimi imamo dovolj in več zapletov. Ampak tega junija se je še izkazalo še nekaj. Najprej sem v komisiji za narodnosti doživel šok, ko sem izvedel, da se je od zadnjega popisa prebivalstva v Sloveniji italijanska skupnost številčno zmanjšala za četrtino. Usahnila za četrtino. Le malo manj slabo se je dogodilo madžarski manjšini, dobra petina Madžarov je izginila neznano kam. Bil sem prepričan, da je prišlo do nekakšne pomote. Očitno sem bil spet enkrat lahkoveren. Na parlamentarnem odboru za zunanjo politiko smo prav tako obravnavali izgubljeno četrtino. Že pred sejo sem si zavihal rokave, prepričan, da bo vsaj odbor, ki se ukvarja tudi z manjšinami, povedal tehtno in odločno besedo. Ha! Battelli in Pozsončeva sta bolj ali manj vehementno zagovarjala tezo, da je takšen upad po dvanajstih letih katastrofa za obe manjšini. Če se ne motim, se je poleg mene za manjšino postavil Aurelio Juri pa še kdo. Vsekakor manjšina. Ves čas pa je visela v zraku neizrečena teza, da so manjšinci pravzaprav špekulanti, ki se obračajo z vetrom, tja pač, kjer si kanijo pridobiti več bonitet in privilegijev. Pa tudi če je vse to res. Kolikokrat se v življenju odločamo po preudarku in ne samo s srcem. Zakaj naj bi bila izbira manjšincev a priori problematična in celo špekulantska? Saj ne gre za nič podarjenega. Gre za pravice, ki so zapisane v ustavi. Ali pa se bomo pridružili tistim slovenskim, italijanskim in hrvaškim skrajnežem, ki so šovinisti in so na to celo ponosni.

Battelli in Pozsončeva sta dobila prvo klofuto na odboru za zunanjo politiko. Še huje je bilo, ko je Battelli v državnem zboru jasno in jezno poudaril, da bo iz protesta "z zadovoljstvom glasoval proti škandaloznemu proračunu". Vse to skupaj ni nič pomagalo. Da je bila godlja še bolj začinjena, se je tej žalostni manjšinski zgodbi prilepil vsevedni predsednik komisije za Slovence v državnem zboru Franc Pukšič, ki je še sam vrgel na to žalostno zgodbo svoj mlinski kamen. Poučil je Battellija in Pozsončevo: "Dobro bi bilo, če bi tudi Slovenci drugje po Evropi imeli toliko z ustavami zagotovljenih pravic, kot jih imata manjšini pri nas." In še ni konca z dušebrižniki. Na vrsti je znameniti pokončevalec rajnkega Slovenca, Janez Obreza, ki so ga njegovi imenovali obrezana demokracija, zdaj pa je direktor urada za narodnosti. Vendar naj bi ga videli le sem ter tja.

Ampak Battelli se vseeno ne da. Kaj je zanj nacionalističen izpad? "To, da govorijo, da je z narodnostjo vse v redu, da nima težav in da smo privilegirani. Poskušajte govoriti v italijanščini po koprskih ulicah, pa boste doživeli reakcije! Ljudje na cesti takim oporekajo, da je tukaj Slovenija in zakaj govorijo v tujem jeziku. Ker nimam drugačnih informacij, se bojim, da je to že splošna klima."