Kultura / Armenski grobovi še vedno tulijo

Ko sem bil še mlad oporečnik, so pome domov večkrat prišli udbovci. Moral sem z njimi, nič ni pomagalo, ko sem jim trkal na kosmato vest. Po navadi sta me zasliševala v dvoje. Stari štosi o dobrem in hudobnem policaju. Ta dobri mi je še toliko bolj šel na živce, ker me je imel za tepca. In ker so moji karamboli s Slavijo postajali kar stalnica, sem se nekako navadil. Kar je bilo še najbolj perverzno. Nazadnje se je udbovski klobčič strgal. Ko so v moje težave hoteli vplesti še mojo družino. Ženo, seveda. Ko so mi preiskali stanovanje, so poklicali dve sosedi, da je bilo vse skupaj še bolj odvratno. Ampak poanta se je skrivala čisto drugje. Udbovci so bili po vseh dolgih letih že sami utrujeni in naveličani. Kriv sem bil vsega seveda jaz. Možje iz Slavije so bili nasršeni predvsem zato, ker se nisem hotel zlomiti. Šele tisti trenutek so me zasovražili. Ker sem bil njihova žrtev, oni pa moji rablji. Žrtev je namreč vedno kriva. Že zato, ker je žrtev.