Kultura / Armenski grobovi še vedno tulijo

Ko sem bil še mlad oporečnik, so pome domov večkrat prišli udbovci. Moral sem z njimi, nič ni pomagalo, ko sem jim trkal na kosmato vest. Po navadi sta me zasliševala v dvoje. Stari štosi o dobrem in hudobnem policaju. Ta dobri mi je še toliko bolj šel na živce, ker me je imel za tepca. In ker so moji karamboli s Slavijo postajali kar stalnica, sem se nekako navadil. Kar je bilo še najbolj perverzno. Nazadnje se je udbovski klobčič strgal. Ko so v moje težave hoteli vplesti še mojo družino. Ženo, seveda. Ko so mi preiskali stanovanje, so poklicali dve sosedi, da je bilo vse skupaj še bolj odvratno. Ampak poanta se je skrivala čisto drugje. Udbovci so bili po vseh dolgih letih že sami utrujeni in naveličani. Kriv sem bil vsega seveda jaz. Možje iz Slavije so bili nasršeni predvsem zato, ker se nisem hotel zlomiti. Šele tisti trenutek so me zasovražili. Ker sem bil njihova žrtev, oni pa moji rablji. Žrtev je namreč vedno kriva. Že zato, ker je žrtev.

V prvi svetovni vojni je leta 1915 turška vojska masakrirala dva milijona neoboroženih armenskih beguncev. Šlo je za enega najhujših genocidov v Evropi v dvajsetem stoletju. Ko sem pred leti o tem diskretno spraševal turške diplomate, sem zmerom naletel na hladen molk. Na diplomatskem parketu je bilo o armenski tragediji tako rekoč prepovedano govoriti, tudi šepetaje. Enkrat samkrat sem slišal, da je bila pač vojna, v kateri so umirali vsi, Turki in Armenci. Sub specie aeternitatis. Ampak žrtve so bili Armenci. Samo zato, ker so bili napoti, ovira. Bili so na napačnem kraju in v napačnem času.

Eppur si muove. Turški intelektualci so se prvič mobilizirali okoli tabu teme, armenskega genocida. Skupina opazovalcev je ustanovila akcijo Zgodovina za mir. Pogumni turški intelektualci so sprožili protestno kampanjo in terjali nove poglede na to nikoli jasno razčiščeno tragedijo. Več kot petsto uglednih intelektualcev, zgodovinarjev, novinarjev, pravnikov, učiteljev, umetnikov in pisateljev. Na pomoč je priskočila Helsinška federacija. Pridružila se je tudi Zgodovinska fundacija, neodvisna organizacija intelektualcev, ki se trudijo poglobiti "zgodovinsko zavest", da bi poglobili socialni mir in demokracijo. Kot da se je sprožil plaz. Celotno gibanje pa se je rodilo po tem, ko je nacionalno šolsko ministrstvo 14. aprila 2003 izdalo okrožnico, v kateri je pri učenju zgodovina po dolgih desetletjih osredotočena na armenski genocid. Dotlej je v glavnem vladal sovražen molk, v zgodovinskih učbenikih pa so razkrivali "neutemeljene zahteve Armencev, Grkov in Sircev". Predstavljeni so bili kot "sovražniki", "vohuni", "barbari", njihovi verski in šolski centri pa so "škodljive skupnosti". Evropa je natančno vedela za armenski genocid, vendar ni imela nikakršnega razloga, da bi si pokvarila dobre politične in gospodarske odnose z veliko in politično močno regionalno velesilo Turčijo, ki je med drugim kandidatka za vstop v Evropsko unijo, hkrati pa še ena najbolj zvestih ameriških vojaških zaveznic.

Težko je reči, vendar pa je dejstvo, da se je v zadnjih letih marsikaj glede genocida Armencev spremenilo. Francoski parlament je januarja 2001 v celoti priznal genocid Armencev. Poleg tega je po svetu močno odmeval film armenskega režiserja Atoma Egoyana Ararat iz leta 2002.

Seveda gre pri vsem skupaj tudi za velik političen vložek. Podpisniki apela se za nikakršno ceno niso pripravljeni odpovedati dobri stari zgodovini, v kateri ni ne duha ne sluha o kakšnem genocidu. Bila je vojna, Armenci, Grki in drugi Neturki pa so na začetku prve svetovne vojne odigrali žrtveno jagnje. In če je bila turška zgodovina slavna in neomadeževana, potem nima nihče pravice, da jo blati. Še toliko manj zaradi dednih sovražnikov turške nacije. In kadar je v igri čast domovine, je odpadnik vsakdo, ki se ne odzove materi domovini. Naj bo njegovo ime zbrisano iz nacionalnega panteona. Sicer pa so stvari zapletene. Nasprotniki novih zgodovinskih učbenikov terjajo, naj jih umaknejo iz knjigarn. Šlo naj bi za občutljive in protislovne zadeve. Zgodovina naj bi bila utemeljena na načelih, kot jih definirajo Združeni narodi. Vse drugo naj bi bilo pristransko in bi še naprej razdvajalo ljudi. Za liberalno Turčijo mora biti zgodovina napisana v duhu medsebojnega razumevanja med ljudstvi. Nihče ne bi smel sejati predsodkov in političnih sporov. Vsega tega se dobro zavedajo sloji, ki vidijo Turčijo in njeno prihodnost samo v demokratizaciji in navezovanju na Evropo. Nadvse vplivna zveza turških industrialcev in liberalnih poslovnežev je že leta 1997 izdala "Poročilo o perspektivah demokratizacije v Turčiji". Predlagali so tudi, da se kurdski manjšini podelijo kulturne pravice. Vendar so turški liberalci brez prave možnosti, da bi resnica o tragični preteklosti prišla v turško javnost. Dogodilo se bo tako in tedaj, ko bo Evropska unija Turčiji postavila trde pogoje za vstop. Do takrat pa bo preteklo še kar nekaj vode.

Kako lahko je pobijati in mrcvariti ljudi in kako težko je priznati temno krivdo, ki nemo ihti.