Kultura / Liza v azil

V času hladne vojne so milijoni vzhodnih Evropejcev sanjali o tem, kako bi pobegnili iz socialističnega raja. Nikomur niso storili nič žalega, tiščali so jezik za zobmi in se vdano prebijali skozi sivi vsakdanjik. Še v sanjah si niso upali verjeti, da se bodo nekega dne zbudili iz nočne more, brez do zob oboroženih graničarjev, brez bodeče žice. Zdaj živimo svobodno, svoboda pa je seveda relativna reč. Imaš jo in je hkrati nimaš. Če si brez službe in ti brezposelnemu kruli po želodcu, ti gola in premražena svoboda ne bo veliko pomagala. Zato množice ljudi, ki so se rodile na nepravem kraju in v zoprnem času, še vedno sanjajo o azilu. Po podatkih OECD Evropa še vedno ostaja najbolj zaželena destinacija prosilcev za azil. Leta 2002 je več kot 382.000 ljudi potrkalo na vrata Evropske unije - Kafka, Kafka - predvsem zaradi političnih razlogov. Vsaj tako naj bi bilo. Iračani, Afganci, državljani nekdanje Jugoslavije, Turki. Število prosilcev se je stabiliziralo in celo malenkostno zmanjšalo. Evropska unija je daleč na prvem mestu, saj je prosilcev za azil v ZDA le 114.000, za srednjo in vzhodno Evropo, kamor sodi tudi Slovenija, pa le 33.800. Članice Evropske unije so se lotevale različnih in protislovnih imigracijskih politik, vse pa so poskušale zmanjšati število tistih, ki bi si radi našli novo domovino. Med državami OECD je daleč najbolj zaželena Velika Britanija, kjer se je strmo dvignilo število prosilcev za azil (110.700 leta 2002). Zvišalo se je tudi število prosilcev v Franciji (51.1009), več prošenj za azil je bilo vloženih še v Avstriji in Švedski. Po drugi strani pa je Nemčija, ki je na drugem mestu v Evropi z 71.100 prošnjami, doživela spektakularen upad po koncu devetdesetih let. Glede na tamkajšnjo vztrajno recesijo to niti ni presenetljivo. Podobne tendence je jasno zaznati tudi na Nizozemskem, Danskem in v Belgiji.

Evropska unija se je zavezala, da bo še pred prvim majem letos sprejela sveženj ukrepov, ki naj bi zacementirali celotno materijo glede pravice do azila, minimalne norme za sprejetje prosilcev, treba pa je urediti tudi procedure, s katerimi bodo prosilcem podelili status ali pa tudi ne. Dve direktivi sta še vedno vprašljivi in z njima se trudi irsko predsedovanje. Dvaindvajsetega januarja so se v Dublinu sešli evropski ministri za pravosodje ali za notranje zadeve, da bi skušali rešiti eno od najbolj protislovnih vprašanj. Gre za tako imenovane "tretje varne države", ki so locirane v bližini ali kar na mejah Evropske unije. Po direktivi, ki jo je pripravila Evropska komisija, bi članici Evropske unije ne bilo več treba posamezniku podeliti azila, če bi druga država, ki sicer ni članica Unije, vendar pa velja za zadosti varno, privolila, da zaščiti prosilca za azil. To v praksi pomeni, da bo ta tretja država odločala o usodi nesrečnega kandidata za azil.

Sintagma tretja varna država je že zapisana v zakonodajah številnih članic Evropske unije, še posebej Nemčije; ta je to definicijo v ustavo zapisala že leta 1993. Vse skupaj je seveda zgolj prozorna zvijača, s katero bi se Unija znebila prosilcev za azil, še preden bi ti prestopili njeno mejo. To dokazuje tudi veljavna praksa. Predvsem je vez med prosilcem za azil in državo, v kateri čaka na azil, zelo tanka, tako rekoč neobstojna. In to ni še nič. Zaščita prosilca za azil mora biti primerljiva ali celo enaka zaščiti, ki bi jo prosilec užival na območju Evropske unije. Prav ti dve vprašanji ločujeta članice Unije. Ali obstaja tesna vez med prosilcem za azil in državo, kjer naj bi prosil za azil? Kakšni so kriteriji, po katerih se je mogoče odločiti, ali je država varna ali ne? Kar se tiče vezi, večina držav članic - razen Velike Britanije - meni, da prosilec za azil ne sme biti popolnoma tuj deželi, v kateri bi rad dobil azil. V prvotnem predlogu Komisije je bilo zapisano, da je mogoče prosilca poslati v državo, če ima z njo tesne vezi, če je že bival v tej državi, in sicer legalno. Komisar Antonio Vitorino je v Dublinu poudaril, da so vezi lahko družinske ali kulturne narave. Načelno bi tudi zadoščalo, če bi prosilec prepotoval državo članico Evropske unije. Vsekakor več kot ohlapno. Druga točka je bila seveda bistveno pomembnejša. Komisija terja, da ta tretja država spoštuje mednarodne predpise v zvezi z zaščito beguncev (ženevska konvencija) in človekove pravice. Velika Britanija terja prožnost pri izpolnjevanju potrebnih pogojev, po drugi strani pa nekatere države, kot sta Belgija in Švedska, odločno terjajo najstrožje pogoje. Skrb je takoj izrazilo več humanitarnih organizacij. Amnesty International obtožuje Unijo, "da se hoče preprosto otresti te odgovornosti in preložiti breme na države, ki nikakor ne ponujajo dovolj zagotovil". Dick Oosting, direktor organizacije Amnesty International za Evropo, je še posebej poudaril "vse slabosti azilnega sistema nekaterih sosedskih držav, kot sta Bolgarija in Romunija". Visoki komisar Združenih narodov za begunce Ruud Luubers je prav tako izrazil zaskrbljenost. Vez med prosilcem za azil in državo sprejemnico bi morala biti resnična in tesna, država sprejemnica pa bi morala zagotoviti prosilcu resnično zaščito.

Črni humor. Se še spomnite poročila varuha človekovih pravic izpred dveh let? Se še spomnite, da je bil postojnski azil bolj podoben pasjemu zavetišču kot azilu za ljudi? Ampak za azilante je vse dobro. Pa naj se vrnejo domov, če jim kaj ni všeč. Ejga!