Muslimanski boter za belgijsko pricesko

Francoska vlada je mesece in mesece skušala dopovedati državljanom, da je Francija laična država, ki je ločena od vsakršne religije. Še toliko bolj je od religije ločena šola. Notranji minister Sarkozy in njegovi so zadevo razložili skrajno eksaktno. Vsako zelo vidno znamenje take ali drugačne religije naj bi bilo v šoli strogo prepovedano. Prepoved naj bi veljala za dekleta z islamskimi šali, katoliki naj ne bi imeli obešenih prevelikih križev, judovski učenci pa prav tako ne bi smeli izzivalno nositi prevelikih judovskih kapic. Sliši se zelo enakopravno, v resnici pa so bila tarča edinole muslimanska dekleta. Imela so samo dve možnosti. Ali so še naprej hodila v šolo z rutami in so jih zato vrgli iz šole, lahko pa bi se uprla tradicionalni družini, kjer mora biti odraslo dekle pokrito z ruto. Kar je bolj malo verjetno.

Ko je načelna in neizprosna laična Francija izključila muslimanska dekleta iz šol, tem ni preostalo veliko. Ko so hotela v svoje razrede, jim je šolska oblast preprosto zaprla vrata. Nekatera dekleta so še poskušala najti kakšno primerno rešitev. Druga so skušala nadaljevati šolanje pri Nacionalnem centru za učenje na daljavo. Šolska inšpekcija pa je to možnost zavrnila, ker je vpis možen samo za bolne, invalidne in za tiste, ki prebivajo v tujini. Še celo na razdaljo je ruta ostala kamen spotike. Zadeva je še bolj neprijetna. Šolske oblasti se kot hudič križa izogibajo dejstva, da so dekleta pometali iz šol zaradi rut. Šolski inšpektorji razlagajo, da so jih sprejeli v šolo, ker pa ne spoštujejo notranjega šolskega reda, so morala domov. Zakon je zakon, živi ljudje pa nikogar nič ne brigajo.

Včasih pa pride do kakšne nepričakovane človeške izjeme. V petek, 6. februarja, se je v Bruslju princu Laurentu rodila princesa Louise, enajsta na seznamu za belgijski kraljevski prestol. Princ, drugi sin kralja Alberta II., je presenetil svojega očeta, ko je povedal, da bi za botra svoje hčere želel muslimana. Princ je vztrajal pri svoji odločitvi. Rojstvo hčerke je bilo zanj "izključno zaseben dogodek". Takoj za tem pa je javno in povsem nepričakovano odprl živahno razpravo o mestu islama v belgijski družbi. Treba je povedati, da ima Laurent avreolo upornika v okolju, ki ga obvladuje tradicionalistični katolicizem. Laurent se je že večkrat znašel v družabni kroniki zaradi prehitre vožnje, jezljivih izpadov in s svojimi ženskimi prijateljicami. Ves čas je bil nonkonformist, ukvarjal se je s socialnim delom in z varstvom okolja. Vsekakor je šel močno na živce poštirkani dvorni suiti. Medtem ko so mu na dvoru iskali primernega duhovnika za poroko aprila 2003, je Laurent povabil svojega prijatelja Guya Gilberta, "farja potepuhov". In prav ta mož je, ko so ga o tem spraševali radovedni časnikarji, dejal, da bo mogoče najti rešitev za prinčev problem.

Katoliškim oblastem je možnost, da bi otrok iz kraljeve družine imel botra muslimanske veroizpovedi, povzročila kar nekaj nevšečnosti in težav. Ni kar tako postati boter v kraljevi družini. Boter mora biti katolik in opraviti mora vse potrebne zakramente. Ceremonijo bi moral voditi kardinal Danneels, belgijski primat, hkrati pa bi morala biti tudi botra katoliške vere, "da bo lahko otroku prenesla versko besedo", kot je povedal porte-parole nadškofije Mechelen-Bruxelles.

"Zaprositi muslimana, naj postane boter, je simpatičen simbol, pomeni lahko namreč pomembno znamenje integracije," je z vso resnostjo opozoril Rik Torfs, profesor kanonskega prava na Flamski katoliški univerzi v Leuvnu. To znamenje je gotovo zmedlo precejšen del monarhističnih krogov, po drugi strani pa je Laurent pokazal simpatično podobo princa, ki je brez kakršnega koli obotavljanja obrnil hrbet okostenelemu dvornemu konformizmu. Laurent se je poročil z žensko meščanskega rodu in je takoj povedal, da hoče deliti srečo ob rojstvu prvorojenke s svojimi sodržavljani, "ki poznajo žalost ali izgubo službe". Ko je princ prišel na zamisel, da hčeri izbere nekatoliškega botra, je ta črna ovca v družini in pri javnem mnenju prišel na dan s sporočilom, ki so ga morale slišati in razumeti tako njegova dežela kot sosednje države, ki imajo prav tako velike težave s tem, kako rešiti težavno vprašanje integracije.

Prinčeva zamisel ima pred sabo trnovo pot in čaka jo veliko težav. Vsekakor pa je bilo vredno poskusiti.