Državni izbor / Plavaj naprej in nič ne govori!

Vse hitreje in hitreje se bliža veliki dan, po katerem se bomo kot Peter Pan kakor po mavričnem toboganu zadričali naravnost v srce Evrope. Razširili bomo roke, zapeli evropsko himno in začutili, da se je pred nami odprl čisto nov svet. Nov predvsem zato, ker je naš, od Malte do Finske. Dovolj zapečka, zdaj živimo pod azurnim evropskim nebom. In Evropa nas bo stisnila v svoj topli objem. Začelo se bo nekoliko klavrno. Razen Irske ne bo nobena stara članica Evropske unije na stežaj odprla vrat prišlekom z vzhoda in juga.

Nemčija: omejitve za revne bratrance bojo trajale najmanj dve leti, mogoče pa jih bo podaljšati še za dodatnih pet let. Berlinu je uspelo, da je zacementiral kvote za stavbeništvo, za poljedelstvo in za čiščenje.

Avstrija: identičen položaj kot v Nemčiji, samo da bo vse skupaj še bolj zapleteno, kajti prišleki iz nove Evrope bodo imeli različne statuse, ti pa se bodo spreminjali tudi glede na morebitne zahteve sindikatov in skrajne ksenofobne desnice.

Belgija: omejitve pri zaposlovanju za dve leti, politika socialne pomoči pa še ni jasno in transparentno določena. V Belgiji že leta Čehi in Poljaki delajo na črno, tako ni pričakovati velikih sprememb.

Luksemburg: dveletna omejitev za nove evropske bratrance.

Nizozemska: vlada je najprej nameravala za dve leti omejiti vstop delavcev iz novih članic EU v državo, vendar se je morala temu odpovedati, vseeno pa bodo prišleki z vzhoda dobili delo le pod pogojem, da se zanj ne bo zanimal noben Nizozemec.

Danska: omejitev pri dovoljenjih za delo, novi prišleki pa lahko zaprosijo za socialno pomoč šele po petih letih.

Španija: omejitve najmanj do maja 2006, vendar ima država posebne bilateralne sporazume s Poljsko.

Finska: prednost daje domači delovni sili, omejitve za prišleke bodo trajale najmanj leto dni, to obdobje pa bo lahko trajalo največ sedem let. Izjema je obiranje sadja.

Francija: delovna dovoljenja od leta 2006 za sektorje, kjer ni dovolj domače delovne sile. Sezonski delavci si morajo pridobiti ustrezne papirje. Francija je sklenila bilateralne sporazume z nekaterimi državami, predvsem s Poljsko in z Madžarsko. Brez omejitev lahko vstopajo raziskovalci, študentje in delavci, ki delajo brezplačno.

Grčija: omejitev za nove članice za dve leti.

Italija: skoraj gotovo za dve leti, vendar uradno omejitev še ni sprejeta.

Portugalska: načrt še ni končan do podrobnosti, zanesljivo bodo sprejete omejitve pri tuji delovni sili, izjeme bodo v agrikulturi. Po domače povedano, delo bodo imeli obiralci sadja in podobno.

Švedska: po vsej verjetnosti omejitve za iskalce dela za dve leti.

Vse to skupaj, če damo roko na srce, se Slovenije pravzaprav ne tiče veliko. Navsezadnje je Slovenija po izobrazbi in kupni moči že prehitela Grčijo in Portugalsko, med novinkami pa je bogatejši samo Ciper, pa še ta je daleč. Je pa več kot zanimivo, kako se stare in uležane evropske države kot sitnih muh otepajo novih članic in njihovih zahtev. Ostajajo brezbrižne in neobčutljive do njihovih želja in potreb. Po drugi strani pa nemški kancler Schroeder hodi na obisk v Turčijo in veselo razlaga turškemu premieru, kako so Turki fejst fantje. "Proces reform v Turčiji je na dobri poti," razlaga kancler na obisku pri turških prijateljih. In še naprej: "Turčija bo v vsakem primeru lahko računala na nemško podporo. (...) Če bo komisar za širitev Evropske unije Verheugen povprašal za naše mnenje, bo to nedvomno pozitivno." Pri tem pa ne gre samo za laskave besede. Nemčija absorbira kar 17 odstotkov turškega izvoza. Leta 2002 je Turčijo obiskal poltretji milijon nemških turistov. A cela zadeva seveda ni tako preprosta. Nemško javno mnenje je glede Turkov precej razklano. Že zdaj prebiva v Nemčiji poldrugi milijon Turkov. In glede na dejstvo, da Turčija šteje 70 milijonov duš, je to še dodaten razlog za nemško nelagodje. Že nekdanji kancler Kohl je izjavil, da Turki ne bodo nikoli postali pravi Evropejci, ker ne sodijo v "krščanski klub". Do nedavna predsednica največje nemške stranke CDU, Angela Merkel, je tudi sama pred meseci obiskala Ankaro in turškemu vodstvu skušala dopovedati, naj se odpove polnopravnemu članstvu v Evropski uniji. Merklova je Turčiji kot alternativo ponudila "posebno partnerstvo". "Mi samo pravimo, da Turčija ne more postati polnopravna članica notranjega evropskega trga." Njen predlog je turški premier ogorčeno zavrnil: "Posebnega partnerstva ni v naših načrtih. Ta zadeva nas sploh ne zanima in o tem se sploh ne bomo pogovarjali. Sicer pa Evropska unija ni nikakršen krščanski klub. Evropska unija je zveza političnih vrednot in pristop Turčije bo to tudi dokazal."

Kancler Schroeder je bil bolj spravljiv: "Turčija, ki je vpeljala demokracijo, človekove pravice, bi lahko postala model za druge islamske države v naši soseščini, kar bi bil pomemben dobitek za Evropo glede stabilnosti in varnosti."

V resnici se je Turčija v zadnjih dveh letih lotila velikih in pomembnih reform. Seveda pa ni vse rožnato. Generalna sekretarka organizacije Amnesty International je pred kratkim obiskala Ankaro. Gostitelje je opozorila, "da kljub pomembnemu napredku turški sodni sistem še naprej sistematično krši človekove pravice". Predsednik turške vlade Erdogan je nemški obiskovalki zagotovil, da bodo reforme zaživele. "Vlada ima vso moč in bo ukrenila, kar bo potrebno."

Za konec pa še manjša nagradna uganka. Poglejte v prvem atlasu, katere in kakšne sosede ima okoli sebe Turčija. In boste hitro videli, da je še svetlobna leta od Bruslja.