17. 10. 2000 | Mladina 42 |
Bi en lep požar zalegel?
Zakaj pri nas ne gradimo muzejev
Kontroverzni arhitekturni zgodovinar in teoretik Charles Jencks je pred dobrim mesecem dni na predavanju v londonski National Gallery, s katerim se je uradno začel letošnji kongres AICA (mednarodnega združenja umetnostnih kritikov), med drugim navedel, da je bilo v počastitev leta 2000 zgrajenih več muzejev kot leta 1000 cerkva. Njegovo spraševanje, ali je kultura nova religija, in pomisleki glede čisto arhitekturnih kvalitet posameznih muzejskih stavb, v katere romajo množice obiskovalcev na podoben način kot v nakupovalna središča (shopping malls), bomo tokrat pustili ob strani, saj je predavanje na koncu žal izzvenelo predvsem v "reklamo" za Jencksovo najnovejšo knjigo, posvečeno tej problematiki. Ugotovitev, da se muzeji pospešeno gradijo in da se pred kratkim odprtim (v počastitev milleniuma ali že prej, brez navezav na okrogle letnice) pridružujejo novi, ne glede na to, ali so tik pred otvoritvijo ali šele v načrtih, pa je nesporna. Naj bodo pompozni in projektantsko drzni, kakršen je na primer Guggenheim v Bilbau, vsebinsko domišljeni in osredotočeni na umetniško kakovost predstavljenega gradiva ter kritično tematizacijo ikonografskih sklopov, kakršna je londonska Tate Modern, ali ozko specializirani, usmerjeni zgolj v eno izmed področij vizualnega izražanja, dejstvo je, da je gradnja muzejev že kaki dve desetletji najbolj izstopajoč vidik uresničevanja kulturne politike v posameznih državah, metropolah, regionalnih središčih, pa tudi v manjših mestih in celo krajih, za katere smo prej komajda slišali. V mestecu Weil-am-Rhein blizu Basla na švicarsko-nemški meji tako že od 1989 deluje muzej industrijskega oblikovanja (specializiran zlasti za pohištvo) Vitra Design Museum, ki je pred kratkim dobil depandanso (z oddelkom za arhitekturo) sredi Berlina, v četrti Prenzlauer Berg, podružnice pa v bližnji prihodnosti načrtuje še v Italiji, Španiji, ZDA in Franciji. V Münchnu nastaja kompleks, sestavljen iz pinakoteke umetnosti XX. stoletja, arhitekturnega muzeja z oddelkom za uporabne umetnosti in grafične zbirke - predvidoma bo nared leta 2002 (arhitekt Stephan Braunfels), cilj njegovih načrtovalcev pa je vzpostaviti dialog med različnimi zvrstmi vizualnega in prostorskega izražanja. Tudi v Nürnbergu sta se povezala likovna umetnost in oblikovanje (Neues Museum, Staatliches Museum für Kunst und Design, arhitekt Volker Staab) v razponu od abstrakcije petdesetih let do najnovejših tendenc z obeh področij. V švicarskem Luzernu je nastal nov muzej po načrtih Jeana Nouvela z 2000 kvadratnimi metri razstavnih prostorov, z izrazito racionalno, "uporabniku prijazno" zasnovo, v Bernu uresničujejo zamisel o muzeju Paula Kleeja, za katerega so izbrali arhitekta Renza Piana, ki obljublja svetlo, odprto stavbo, deloma navdahnjeno pri starodavnih principih gradnje ladij. Konec novembra naj bi v Parizu odprl vrata prenovljeni Mus'Še Dapper, namenjen afriški umetnosti, vključno s fotografijo, glasbo, plesom in gledališčem, po štirih letih temeljite prenove pa decembra še Mus'Še Guimet s svojimi bogatimi zbirkami umetnostnih in umetnoobrtnih dosežkov azijskih dežel. V Londonu nastaja v sklopu Somerset House "podružnica" sanktpetersburškega Ermitaža (kot uresničenje ideje o potujočem muzeju, otvoritev napovedujejo za november z razstavo "Zakladi Katarine Velike"), njena sestrska ustanova naj bi do 2006 zaživela v Amsterdamu. V New Yorku so spomladi predstavili načrte za novi Guggenheim (spet po načrtih Franka Gehryja) na East Riverju, namenjen sodobni umetnosti. Trije muzeji (Fogg, Busch-Reisinger in Sackler), ki jih upravlja univerza Harvard v Cambridgeu, naj bi se združili v dveh stavbah, od katerih bo ena namenjena starejši, druga pa sodobni umetnosti. Arhitekturni del naloge je prevzel Renzo Piano, ki ureja tudi Woodruff Arts Center v Atlanti in park skulptur v središču Dallasa, nastajajoč na pobudo teksaškega podjetnika Raya Nasherja, sicer znanega zbiralca kiparskih stvaritev.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,5 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
17. 10. 2000 | Mladina 42 |
Kontroverzni arhitekturni zgodovinar in teoretik Charles Jencks je pred dobrim mesecem dni na predavanju v londonski National Gallery, s katerim se je uradno začel letošnji kongres AICA (mednarodnega združenja umetnostnih kritikov), med drugim navedel, da je bilo v počastitev leta 2000 zgrajenih več muzejev kot leta 1000 cerkva. Njegovo spraševanje, ali je kultura nova religija, in pomisleki glede čisto arhitekturnih kvalitet posameznih muzejskih stavb, v katere romajo množice obiskovalcev na podoben način kot v nakupovalna središča (shopping malls), bomo tokrat pustili ob strani, saj je predavanje na koncu žal izzvenelo predvsem v "reklamo" za Jencksovo najnovejšo knjigo, posvečeno tej problematiki. Ugotovitev, da se muzeji pospešeno gradijo in da se pred kratkim odprtim (v počastitev milleniuma ali že prej, brez navezav na okrogle letnice) pridružujejo novi, ne glede na to, ali so tik pred otvoritvijo ali šele v načrtih, pa je nesporna. Naj bodo pompozni in projektantsko drzni, kakršen je na primer Guggenheim v Bilbau, vsebinsko domišljeni in osredotočeni na umetniško kakovost predstavljenega gradiva ter kritično tematizacijo ikonografskih sklopov, kakršna je londonska Tate Modern, ali ozko specializirani, usmerjeni zgolj v eno izmed področij vizualnega izražanja, dejstvo je, da je gradnja muzejev že kaki dve desetletji najbolj izstopajoč vidik uresničevanja kulturne politike v posameznih državah, metropolah, regionalnih središčih, pa tudi v manjših mestih in celo krajih, za katere smo prej komajda slišali. V mestecu Weil-am-Rhein blizu Basla na švicarsko-nemški meji tako že od 1989 deluje muzej industrijskega oblikovanja (specializiran zlasti za pohištvo) Vitra Design Museum, ki je pred kratkim dobil depandanso (z oddelkom za arhitekturo) sredi Berlina, v četrti Prenzlauer Berg, podružnice pa v bližnji prihodnosti načrtuje še v Italiji, Španiji, ZDA in Franciji. V Münchnu nastaja kompleks, sestavljen iz pinakoteke umetnosti XX. stoletja, arhitekturnega muzeja z oddelkom za uporabne umetnosti in grafične zbirke - predvidoma bo nared leta 2002 (arhitekt Stephan Braunfels), cilj njegovih načrtovalcev pa je vzpostaviti dialog med različnimi zvrstmi vizualnega in prostorskega izražanja. Tudi v Nürnbergu sta se povezala likovna umetnost in oblikovanje (Neues Museum, Staatliches Museum für Kunst und Design, arhitekt Volker Staab) v razponu od abstrakcije petdesetih let do najnovejših tendenc z obeh področij. V švicarskem Luzernu je nastal nov muzej po načrtih Jeana Nouvela z 2000 kvadratnimi metri razstavnih prostorov, z izrazito racionalno, "uporabniku prijazno" zasnovo, v Bernu uresničujejo zamisel o muzeju Paula Kleeja, za katerega so izbrali arhitekta Renza Piana, ki obljublja svetlo, odprto stavbo, deloma navdahnjeno pri starodavnih principih gradnje ladij. Konec novembra naj bi v Parizu odprl vrata prenovljeni Mus'Še Dapper, namenjen afriški umetnosti, vključno s fotografijo, glasbo, plesom in gledališčem, po štirih letih temeljite prenove pa decembra še Mus'Še Guimet s svojimi bogatimi zbirkami umetnostnih in umetnoobrtnih dosežkov azijskih dežel. V Londonu nastaja v sklopu Somerset House "podružnica" sanktpetersburškega Ermitaža (kot uresničenje ideje o potujočem muzeju, otvoritev napovedujejo za november z razstavo "Zakladi Katarine Velike"), njena sestrska ustanova naj bi do 2006 zaživela v Amsterdamu. V New Yorku so spomladi predstavili načrte za novi Guggenheim (spet po načrtih Franka Gehryja) na East Riverju, namenjen sodobni umetnosti. Trije muzeji (Fogg, Busch-Reisinger in Sackler), ki jih upravlja univerza Harvard v Cambridgeu, naj bi se združili v dveh stavbah, od katerih bo ena namenjena starejši, druga pa sodobni umetnosti. Arhitekturni del naloge je prevzel Renzo Piano, ki ureja tudi Woodruff Arts Center v Atlanti in park skulptur v središču Dallasa, nastajajoč na pobudo teksaškega podjetnika Raya Nasherja, sicer znanega zbiralca kiparskih stvaritev.
Tako. Našteli smo le nekaj malega iz množice recentnih realizacij in projektov, da bi se vprašali, kje smo glede na razmere v razvitem svetu, s katerimi nam krojači našega vsakdana tako radi mahajo pred nosom. V mraku, v najgloblji črni luknji, ki si jo je mogoče predstavljati! Slovenska kulturniško-politična srenja kot da vsega tega ne vidi, se pretvarja, da ne vidi ali pa je celotna sfera likovnih, oblikovalskih in arhitekturnih praks niti najmanj ne zanima, ker je bojda upoštevanja vredna zgolj slovenska Beseda, medtem ko so vizualne umetnosti le nekakšno nujno zlo, ki ga sicer ni moč izkoreniniti in se ga zato milostno pusti životariti. Zgleda, da se je s tem bolj ali manj sprijaznila tudi takoimenovana "stroka", ki ponižno ždi v svojih čumnatah, kjer apatično ponavlja, da se nič ne da ukreniti in je vse "brez zveze", važno je predvsem čimbolj mirno dočakati upokojitev in si z marljivim glodanjem kakšnega strogo omejenega znanstvenega vprašanja po možnosti prislužiti katero od številnih strokovnih nagrad in priznanj za "tehtne prispevke" k domoznanstvu. Svet pa naj kar hodi svoja pota, ki se nas ne tičejo, naj se postavlja s svojimi muzeji in s čemerkoli že, mi smo skromni in ponižni, ambicije o dialogu z mednarodnim prostorom so za degenerirance in najrazličnejše prenapeteže, ki niso nikoli zadovoljni s tem, kar imajo, pa bi morali biti naravnost srečni, saj je pri nas vendar vse najboljše in najbolj popolno, ker je domače.
Ko je leta 1963 katastrofalni potres razrušil Skopje, so se prizadevanjem za obnovo makedonske prestolnice pridružili tudi številni mednarodno uveljavljeni umetniki, ki so poklonili svoja dela za zbirko tamkajšnjega muzeja. V Sarajevu, razdejanem od zadnjega balkanskega spopada, se uresničuje projekt Ars Aevi, ki naj bi ga okronalo odprtje muzeja sodobne umetnosti - , da uganili ste, načrte zanj pripravlja nihče drug kot slavni Renzo Piano. Naravne ujme in divjanja vojaških hord v tem delu Evrope očitno zaležejo. Kaj pa, če bi velik del Ljubljane pogoltnil en čudovit požar ? Morda pa bi komu le prišlo na misel, da bi med obnavljanjem pogorišča predvideli tudi nekaj takega kot je spodoben muzej moderne in sodobne umetnosti.