Zasuk na levo? Zadržana.

V nedeljo, 15.oktobra, sem ponovno ugotavljala, kako neznosno lahko je biti državljanka z volilno pravico v državi, kjer volitve še/spet vendarle kaj pomenijo. Vzela sem listek, skočila do volišča, vzela glasovnico in kuli in obkrožila številko. In to je bilo vse. Kar nekako premalo po vsem poprejšnjem pompu. Za funkcionalno in politično nepismene je na krajevni oglasni deski tik pred mojim voliščem visel samo en plakat kandidata (ostale so potrgali): tistega, ki je v moji volilni enoti sicer tudi zmagal, kandidata SDS z veliko obkroženo številko 6. Potem ko sem uveljavila svojo pravico in storila svojo državljansko dolžnost (zelo od rok mi je šlo), torej pristavila svoj lonček k volilnemu deležu ene od strank, sem nestrpno čakala na rezultate, da bi videla ali se moja pričakovanja in napovedi v zvezi z modrostjo volilnega telesa uresničujejo. In res, velik del upov se je uresničil. Stranke, ki bi nas popeljale v tuđmaniji podobno svetlo prihodnost, so volitve izgubile. In to je tisto, kar me zares veseli in mi daje up, saj se zdi, da kljub občasni zatohlosti vendarle živim v relativno normalni državi.

No, in potem so imeli slovenski in drugi časopisi, televizijski novinarji in komentatorji volitev in tako naprej..., takoj po objavi volilnih rezultatov polna usta materiala o t.i. volilnem "obratu na levo" in ga poskušali razložiti: s tem, da smo imeli izkušnjo desne vlade, ki je v nekaj mesecih pokazala, kaj zmore in kam nas lahko na različnih področjih pelje. S tem, da tokrat desni spekter volilcev ni imel pravšnje izbire in je zato ostal doma. Hkrati so (nekateri) svarili pred preveliko močjo liberalne demokracije se 'čudili' nad uspehom nekaterih manjših strank, ki so kljub višjemu volilnemu pragu prišle v parlament. Ker sem že nekaj časa levoskeptičarka in zagovornica vključevanja marginalije se mi ob tem postavlja več vprašanj.

Tudi če vzamem zdravo za gotovo, da je večji del volilcev volil formalno locirani 'levi spekter', mi vendarle ostaneta najmanj dva problema. Prvič, ne v Sloveniji ne drugje v tranzicijskih državah med obstoječimi strankami ne vidim resne leve opcije: kakršen koli je že bil odstotni levo-liberalni rezultat, se ne moremo slepiti o tem, da so vse postsocialistične domnevno leve opcije neoliberalne opcije (še posebej v zadnjem času promovirana 'tretja pot'). Tudi z njimi na oblasti se bo treba za socialno državo, za človekove pravice posameznikov in različnih marginaliziranih skupin kar krepko boriti.

V to smer kaže dejstvo, da se je na teh volitvah že uveljavila močna fragmentacija socialnih interesov: parlament začenja zrcaliti tudi nekakšne interesne skupine, oziroma vanj se prebijajo formalni zagovorniki izključenih socialnih skupin, ki se počutijo ogrožene in ki se bodo - če ne gre drugače - šle politike identitet. Že na prejšnjih volitvah smo imeli fenomen županov - prestavnikov lokalnih interesov in enot ter upokojencev, tokrat pa so se prebili v pralament še takoimenovani 'predstavniki mladih' (karkoli že si o njihovih ambicijah lahko mislimo). V volilni tekmi pa sta bili tudi (sicer neuspešni) listi žensk in imigrantov (namreč SDA, ki se sicer ni imenovala imigrantska, a je vendar predstavljala del te marginalizirane skupine).

Tako je parlament nenačrtovano že dobil močne elemente skupinske, identitetne reprezentacije, lahko bi rekli celo svojevrstne kvote (lokalni interesi, upokojenci, mladi). Tisti, ki iz liberalno-konzervativnih ali drugih razlogov nastopajo proti kvotam ali skupinski reprezentaciji, bi se morali nad tem zamisliti. Očitno tovrstno reprezentacijo že imamo in najbrž je rezultat neke orientacije dominantnih strank, da probleme, ki zadevajo različne socialne skupine, izpuščajo iz svojih politik, prebivalstvo pa obravanavajo kot enotno amorfno celoto. Tudi če se jim to ni maščevalo na teh volitvah, se jim lahko na naslednjih. Ne gre za to, da bi morali uvajati politiko skupinske reprezentacije v parlament. Vendar obstajajo drugi, tudi strankarski mehanizmi za vključevanje različnih skupin in resna leva ali levoliberalna opcija bi s tem morala računati... Stranka upokojencev in stranka mladih (z vsem zadržkom, ki jo imam do teorije interesnih skupin) v parlament nista prišli le zaradi možnosti, ki jim jo daje proporcionalni volilni sistem, kakor bi argumentirali pomladni analitki, temveč na eni strani zaradi novih področij družbenih konfliktov na drugi pa zato, ker obstoječe stranke interesov teh skupin ne jemljejo resno, četudi v programih pišejo o njih in se na njih naslavljajo na volitvah. Očitno postaja dominantna strankarska politika zaskrbljujoče ekskluzivna.

Drugič: Kar bi nas moralo posebej skrbeti po zadnji volilni kampanji in tudi po objavljenih rezultatih pa je dejstvo, da sta stranki, h katerim nagiba tudi ekstremno desni del prebivalstva, dobili skupno četrtino glasov volilnega telesa. Z drugimi besedami rečeno, tudi če se je zgodil velik zasuk v levo v sredini, pa se je hkrati okrepila in jasno definirala tudi skrajno desna stran. Prvič po uvedbi večstrankarskega sistema imamo opraviti s stranko, ki bo po črki volilnega programa nastopala proti abortusu (Nova Slovenija govori o nedotakljivosti življenja od spočetja do naravne smrti) in ki ima v programu zapisane izrazito nacionalistično-rodovne elemente, ki jih je bilo najti predvsem pri zgodnjem Jelinčiču. Tako teza, da se je v Sloveniji zgodil zgolj 'zasuk na levo', ni le pretirana, temveč tudi napačna. Sam spekter se je v programskem smislu razširil predvsem na desno. Kako se bodo v prihodnosti 'sukale' ostale stranke, pa bomo šele videli.