Na zahodu nič novega

Pred nekaj dnevi sem se pozno ponoči sprehajala po starih ulicah poljskega mesta Lublin, ki leži med Vislo in Bugom. Razmišljala sem o Evropi, do katere imam kontradiktoren odnos. Po eni plati me odbija in po drugi privlači. Odvisno od tega, kje sem. V Avstraliji se mi je - v primerjavi s silovito močjo in ohranjenostjo tamkajšnje narave - Evropa ekološko in kulturno zazdela kot onemogla, izrabljena pocestnica, ki jo je burna preteklost izčrpala in izžela. Zaželela sem si, da se nikoli več ne bi vrnila. Raimondo, avstralski prijatelj, mi je dejal: "Joj, ne bit' neumna, če bošživela tu, ne boš vedela ničesar o tem, kaj se dogaja v Evropi in na njeni kulturni sceni." Pa sem si mislila: "Joj, hvala bogu! Saj Evropa ni center sveta!"

V Lublinu pa me je preblisnilo, da me Evropa sicer utruja, toda obenem privlači. Privlači me predvsem njen Vzhod, kajti Vzhodna Evropa je trenutno kulturno in socialno veliko bolj zanimiva od Zahodne. Pariz, London in ostale kulturne prestolnice Zahodne Evrope me seveda očarajo z novimi muzeji, galerijami in drugo kulturno ponudbo, vendar pa so v zadnjem desetletju v primerjavi z vzhodnoevropskim kulturnim prostorom doživele precej manj radikalnih sprememb.

Najbolj fascinantna je spremembna vrednot, do katere je prišlo v Vzhodni Evropi. Dober primer je združitev obeh Nemčij. Nemško demokratično republiko sem prvič doživela kot mlada germanistka, ki se je v veščinah nemške sklanjatve izpopolnjevala v Magdeburgu in se za nameček naslajala nad prekrasnim Weimarjem, posebno nad čari Goethejeve hiše, njegove bogate knjižnice, zbirke kamnov in umetniških del od antike dalje. Spominjam se, da smo se zabavali v hiši Sovjetsko-nemškega prijateljstva, spominjam se, da smo obiskovali najuspešnejše tovarne; tik pri vhodu je v vsaki visel stenčas, na njem pa fotografija najbolj marljivega delavca tistega meseca z velikim rdečim napisom Junak dela. Predstavljala sem si, kakšen šok je za vse tiste ljudi pomenil padec Berlinskega zidu. Dobili so nekaj zahodnonemških mark, odvihrali na ono stran po banane, pomaranče in kavbojke, spotoma objeli dolgo pogrešane svojce, potočili nekaj solza sreče in se naslednje jutro prebudili v popolnoma drugačnem svetu. Napis Junak dela je v hipu postal le smešen relikt.

Vendar pa je združitev Nemčij v smislu hitrosti dogajanja drama s slabo dramaturgijo. Drugod po Vzhodu se proces odvija bolj počasi. V Lublinu sem opazovala izložbena okna, še vedno ozaljšana s specifično socialističnim dizajnom, ki je tako skregan s pojmi estetskega, da se mi prav dopade. Potem pa tu in tam kot kakšne redke gobe poganjajo Benetton, Chanel, Adidas in podobna kapitalistična eleganca. Povsod je čutiti nekakšno negotovost. Staro se še ni poslovilo, novo še ni prišlo. Trenje različnih (celo izključujočih si) identitet, nikjer pa nikakršne opore.

Živimo v času, v katerem so identitete zelo moderna reč. Ljudje iščemo individualno identiteto ali več identitet v upanju, da nam bodo prinesle dobiček, harmonijo in srečo. Zelo težko se je sprijazniti s prastarimi zakonitostmi rituala. Nobena reč ni zastonj. Šele ko daš, dobiš: za vsak klas eno seme, za dobro žetev žrtveno jagnje, za vsako identiteto del svobode. Kajti (pri)dobiti identiteto obenem pomeni, da se nečemu podvržeš in podrediš, s tem pa nujno tudi nekaj izgubiš. Iskanje identitet pa ni le na urniku posameznikov, temveč tudi kulturnih prostorov nove Evrope, prav posebno na Vzhodu.

In kakšna je (nova) kulturna identiteta Slovenije? Slovenski kulturniki pravijo, da moramo Slovenci v Evropi, v katero se vključujemo, ohraniti svojo kulturno identiteto. Manj je govora o tem, kakšno identiteto bi sploh radi ohranili. Identiteta slovenskega kulturnega prostora je, da ima zanimivo veliko identitet. Ravno zato bi v kulturnem smislu utegnil biti zelo zanimiv. Mislim, da je slovenska kultura v ohranjanju in negovanju identitet zaenkrat svoj lasten in edini sovražnik. Častni govorniki 8. februarja v Cankarjevem domu vsakič fatalno zagrmijo, da moramo v veliki, nevarni Evropi ohraniti lastno kulturno identiteto. Kaj imajo v mislih? Kakšna kultura pa smo: vzhodnoevropska, srednjeevropska, balkanska, mediteranska? Človek dobi vtis, da mislijo predvsem na nekakšno srednjeevropsko ali "kvazi zahodnoevropsko" kulturno identiteto. Kontekst Vzhodne Evrope se zdi ponižujoč, Balkan pa je že prava žalitev.

Septembra smo se predstavniki iz Slovenije odpravili v Koebenhavn na simpozij o sodelovanju med skandinavskimi in balkanskimi državami oziroma republikami nekdanje Jugoslavije, ki so ga pripravili danski kolegi. Danska kulturna politika se je odločila, da bo del kulturnega proračuna v naslednjih letih namenila spodbujanju ponovnega sodelovanja med državami, ki so nastale na območju nekdanje Jugoslavije. Velikokrat mi postane slabo, ko slišim kakšnega pametnjakoviča, ki razlaga, da so meje le v naših glavah. Makedonski kolegi so porabili mesec dni, da so jim v potni list končno prilepili vizo, ki je veljala točno od začetka do konca simpozija. Mnogi od kolegov kulturnikov z območja nekdanje Jugoslavije že desetletje in več živijo v hudi kulturni in siceršnji izolaciji. Vsi pa so poudarili, kako pomembno, pozitivno vlogo je v njihovih kulturnih prostorih v zadnjih petnajstih letih odigrala slovenska umetnost oziroma kultura kot znanilka novih trendov, vsebin in oblik. Pogovori z njimi so me dodatno utrdili v prepričanju, da je težnja Slovenije po zanikanju raznovrstnosti in bogastva kulturnih identitet, ki so ji lastne, in po oženju le teh na eno samo (povrhu vsega zelo nezadostno in zato neprepričljivo), velika puhloglava neumnost.