transnacional / Brane Kovič: Novi akademizem?

Strah se širi med institucionaliziranimi elitami, strah pred ponavljanjem historiziranih situacij. Pojavi, gibanja in posamezniki, ki so od druge polovice devetnajstega do druge polovice dvajsetega stoletja utirali pot moderni in avantgardni umetnosti, jo teoretsko utemeljevali, presegali ustaljene modele gledanja in razmišljanja, so v veliki večini primerov nastopali s pozicije kritike institucij in etabliranih varuhov tradicije. Najpogostejša tarča njihovih izzivov in zoperstavljanj so bili muzeji, akademije, najrazličnejši "saloni" in prevladujoč (meščanski) okus, ki so ga diktirale določene družbene skupine znotraj sistema konvencionalnih vrednot. Na te konvencije je bolj ali manj pasivno pristajala tudi publika, sprejemala in poudarjala jih je pišoča (kritiška) javnost, zato niti ni čudno, da so se utrdile in veliki napori so bili potrebni, če jih je kdo hotel problematizirati oziroma celo spodnesti. Boj za uveljavitev drugačnih vrednostnih kriterijev in novih kvalitet v umetnosti je bil dolg in zagrizen, izbojevan pa je bil ne nazadnje tudi zato, ker so njegovi protagonisti - ustvarjalci verjeli v to, za kar so se zavzemali in se ne glede na (mnogokrat skrajna) osebna odrekanja tudi etično in duhovno angažirali za osmislitev svojega dela. Kakorkoli so se prizadevanja in dejanja modernistov in avantgardistov morda kdaj zdela sama sebi namen, se je skozi različne kontekste, znotraj katerih so nastajala, praviloma izkazalo, da so zasnovana kot kompleksni projekti in vkomponirana v domišljene sisteme, kjer so posamezne sestavine soodvisne in vključene v temeljno humanistično naravnanost vsakega resnično ustvarjalnega delovanja.