Teden terenskih avantgard

Dnevi po razvpiti ljubljanski manifestaciji v znamenje solidarnosti s prebežnicami, prebežniki, so se končali na pustovanju. Konotacija je bila srečna, našli smo se namreč v Cerknem in za pustno soboto odkrili tudi nov dokaz o medijski in znanstveni odvisnosti od politike in o njiju površnem početju. Svojčas smo študirali etnološke vede in se nekaj malega ukvarjali tudi z maskami. V seminarju so nam tako povedali, da imajo v Cerknem laufarijo, staro, bojda še pogansko, zadnja desetletja obnovljeno posebno obredje, v katerem se nekaj tednov na začetku vsakega leta po regiji razkazujejo in laufajo zelo originalni molčeči tipi in tipčkinje z dodatkom aktualnih vsebin in karakterjev. Ko pa nam je bilo v soboto dopuščeno, da smo bili navzoči med samimi "nativci", smo videli, da temu ni čisto tako; da je v etnoloških vedah, skratka, umanjkalo pomembno dopolnilo - nenadoma se nam je zazdelo, da sploh ni razlike med časnikarskim poročanjem in znanostjo o laufariji. Obe sta del turizma, torej prav posebni žrtvi politike, ki svoja zapažanja gradita na nedeljski uradni različici. Ta je očiščena, narejena za množice, tako rekoč za televizijo. Sobotna nočna orgija mask Pr' Gabrijelu v Cerknem nam je razkrila dvoje: prvič, slavni preučevalci mask na Slovenskem se niso kaj prida potrudili (osebne frustracije?, katoliška vzgoja?) in so se kratko malo zadovoljili s tistim, kar jim je samo Cerkno pretkano prodalo za "znanost o maskah", in z nekakšnimi uradnimi "viri"; in drugič, novinarska informativna služba jim je zgolj pridno sledila in jim sledi še danes - vsako pustno nedeljo poroča o dogodku med tisočerimi ljudmi, ki je hud dolgčas in sterilno sranje. Pr' Gabrijelu za pustno soboto tako ni bilo ne kamer ne peres - šest ur pa smo med stoglavo publiko domorodcev in domorodk doživljali učinkovito zabeljeno rovtarsko katarzo. Zgodba se je pletla do evforije, solz, seksa, subtilnosti, provokacij, body-arta, smeha, burk, prekrasnih, duhovitih ironij, v katere so se mešale nove in nove nepredvidene maske, šle, kakor se reče, do konca, ne prizanašale nikomur od navzočih in pripravile (sic!) - avantgarden, improviziran teater, kakršnega vidimo le malokrat celo na najboljših velemestnih odrih. Zgodba je bila celostna, zaokrožena, in ljudje so si jo naredili čisto "zares", zase, za nujno čiščenje svoje vsakdanje jebe tam v odmaknjeni luknji pod griči.

In preden smo sladko zaspali po tej predstavi, ki gre med najboljše, kar smo kdaj videli "umetniškega", ker je bilo tako naravno, smo se spomnili na ljubljansko manifestacijo. Podkrepljeni s takšnimi pristnimi zapažanji, evidentno negativnim očitkom o anarhističnih zastavah, ki da so plapolale nad manifestacijo v znamenje solidarnosti s prebežniki, prebežnicami, ne moremo odgovoriti drugače kakor takole: Tisti rdeče obrobljen rdeč A na črni podlagi, ki ga je bilo videti tako v Zvezdi kot po mestnih ulicah, ni nič drugega kot kratica za - avantgardo, za naše naravno čiščenje. In s to paradigmo najlepše povzamemo ponosno, pozitivno zgodovino anarhističnih gibanj, ki jim neuki očitki zmerom znova podtikajo nekakšno kriminalno, slabo konotacijo. Kakor so v času čikaškega masakra in I. internacionale anarhistu očitali nagnjenje k bombaškim akcijam in vobče nasilju - za kar so krivi tako človeški prastrah pred svobodo kakor marksisti-dogmatiki - tako so prejšnji teden v Ljubljani anarhistu skušali podtakniti status "tistega, ki ponoči prekucuje grobove". Preverjeno, resnično. Če tej fantomski ljudski nebulozi dodamo še staroljubljanski nesporazum, ekvivalent iz časov panka in njegove preproste, predvsem pa zelo začasne inačice "anarhizma", potem nismo daleč od medijske nepoučenosti - govor je bil o nekakšni "anarhiji" (kuga?). Gibanje svobodoljubih osebkov, ki rajajo in se veselijo neavtoritarnih, nehierarhičnih življenjskih praktik pod najsrečnejšo, črno zvezdo, je - v svojem najširšem zamahu - danes kajpak še edina odprta, "neideološka" ideologija tega sveta, naša laufarija, če hočete. In ko sta oba opozicijska tednika - tako Mag kakor Demokracija - prejšnji teden objavila posterja s Prešernovim kipom, na katerem plapola anarhističen prapor, sta reč zgroženo komentirala "brez besed", ne vedoč, da bi bil sam Prešeren kajpak precej bolj vesel takšnega obeležja kot kakšnih resentimentnih svečk ali pevskih zborov vsako leto osorej. Saj je bil vendar frajgajst, naš človk.

Anarhist, anarhistka se zavzemata za svet brez meja, sta torej že per definitionem prva v avantgardi tistih, ki podpirajo vsakršne migracije, vsak nezadržen pretok, nomadstvo, širjenje kultur, bogastvo social. Sovražita megakorporacije, globalistična kapitalska strujanja, ki ljudi z vzhoda in juga prva pehajo v beg, državne cinizme, ki to podpirajo, ne preneseta izkoriščanje cenene delovne sile, še več, to vidita kot docela zadosten razlog za status "političnega azila". Prav neverjetno je, da so se na manifestaciji našli celo ljudje, ki študirajo družboslovne vede, pa problema migracij niso bili sposobni povezati z globalizacijo. Govorili so potem, da so bili na sami manifestaciji izigrani. Mar so pričakovali le en, osušen del zgodbe, tisti del, pri katerem ni ne črnih vizij ne optimizma? Tisti del, ki ne zbuja splošnega strahu in pričakovanj za vse? Vsako ločevanje teh dimenzij bi bilo danes naivno početje, vsako ekskluzivistično poudarjanje "tujske težave" bi pozabljalo na tujce med nami, na tisto, kar se utegne kdaj pripetiti vsaki, vsakomur, predvsem pa bi izključevalo mračne čase, ki čakajo ves svet, če se ne upre celostni politiki. In prišel bo dan, ko bomo svojo svobodo razodele, razodeli i brez mask i brez zastav. Če bomo le z dušo in telesom, celostno pri stvari. Cerkljanski pust tedaj tudi za prišleke ne bo turizem, manifestacija pa prav nič zrežiran solidaren prikaz mavričnih barv - pač golo življenje.

povezava