transnacional / Miha Zadnikar: Z umetnostjo nad kulturo

V zasnovi državne kulturne politike - številni tukaj živijo amerikanizacijo in XIX. stoletje obenem, pa ji raje pravijo kar "nacionalni" "program" - se daje nekaj besede tudi glasbi. Nekaj pravimo zato, ker ta beseda prejkone zgolj povzema ločnico, ki je produkt akademije in skladateljske združbe: Poznajo klasično glasbo, z druge strani je pop, drugega nič. Tisto, česar dominantna srenja ne vidi, umanjka, denimo, tudi v Delu - med rubrikama Kultura in Pop kultura je luknja, prazna množica (namerno) prezrtih klubskih praktik, tam so (oziroma jih ni) improvizacija, tvegan jazz, eksperiment, strujanja v rocku in kar je še reči, ki jih je v vsakdanjem življenju zlahka zapaziti, medij pa jih prezre nonšalantno. Dominantno občestvo iz tistega sovražnega "popa" sicer rado kdaj pa kdaj vzame ščepec "folklore", le zakaj? - i, ker "folklora" na vsebinski ravni potrjuje "nacionalnost" njihovega "programa", vobče pa ne priznava ničesar, kar ni komponirano. S takšno gesto, ki ji je vrhovni državni skladatelj v nedavni številki časopisa Ampak namenil kar cel ekspoze izključevanj, občestvo seveda ustoliči tisto, za kar mu v bistvu gre: Saj ni stvar v naprezanju za muziko, seganju po neznanem in veselju do pisanja glasbe, ne, bistven je cegelc, kompozicija kot dobesedna materialna baza, s katero se skladatelj pisno prebije do svoje najzaželenejše točke, do birokracije, do položaja, s katerega lahko javno oznani, da vse tisto, česar ljudje ne počnejo tako kot on in njegovi, ni glasba. Če torej ni papirja, ni glasbe. Dopis s prošnjo za subvencijo prav gotovo ni tisti papir, ki zadošča, da prosilec, prosilka prideta do možnosti za snovanje in izvedbo, oni so lačni komponiranih prilog. Glasba ne obstaja, vse je samo na papirju, kakor pač še marsikje drugod, tudi in predvsem v kulturni politiki.