Varnost za poslušnost

Dogodki v zadnjem mesecu dni so nam kot na pladnju ponovno ponudili neko med novodobnimi političnimi tehnologi in njihovimi populističnimi glasniki posebej priljubljeno "politično" geslo, namreč "varnost za poslušnost". To geslo, ki je dobilo je neverjeten zagon in kot blisk postalo podlaga izjav in argumentov številnih politikov v svetovni javnosti, je kot glavni teoretik akumulacije oblasti kot aparata upravljanja in monopola prisile zagovarjal že stari Hobbes. Princip Leviathana, te skupnosti, ki se po njegovem oblikuje zaradi človeškega strahu pred drugimi, ne pa zaradi kakšnih skupnih idealov, nam sugerira, da bomo, kolikor bomo (največji) del svoje politične razsodnosti in avtonomije prepustili tistim zgoraj, ki so nas pripravljeni "varovati", mi pa bomo v zameno poslušni, ubogali in jim soglasno sledili, dobili garancijo varnosti in se lahko branili pred grožnjo, ki nam jo predstavljajo drugi (ljudje). Ta obljuba je seveda lahko posebej dobrodošla v množičnih družbah. Varnost, tako nam poskušajo dopovedati, je predvsem varnost našega golega življenja, in tega je menda mogoče varovati predvsem z močnim državnim in mednarodnim vojaškim aparatom, ki nas bo zaščitil pred fenomeni, kakršen je bil nedavni teroristični napad na WTC in Pentagon, ali pa pred izbruhi "barbarskih Balkancev"...

Ko je leta 1940 še neznana avtorica in begunka Hannah Arendt prispela v ZDA, je s seboj prinesla obsežno dokumentacijo in zapise o antisemitizmu in dotakratnih zločinih nacionalsocialističnega režima proti judovskemu prebivalstvu. Do konca štiridesetih je na podlagi obsežnega zbranega materiala ne le o antisemitizmu, temveč o delovanju koncentracijskih taborišč ter nacionalsocialističnega režima v celoti, nastajala obsežna študija o elementih in izvorih totalitarizma, ki je izšla leta 1951, torej natanko pred petdesetimi leti. Tekst, ki ga je Karl Jaspers imenoval "monumentalna zgodovina" in ki ga je avtorica najprej hotela nasloviti "Trije stebri pekla", je vseboval analizo fenomenov 19. in 20. stoletja, ki so po avtoričinem prepričanju odločilno prispevali k vzponu totalitarizma: antisemitizem, rasizem, množična pannacionalna gibanja, imperializem in, končno, kot rezultat, totalna vladavina.

Kljub obsegu in izčrpnosti pa tekst niti med zgodovinarji niti med družboslovci ni naletel na navdušen sprejem. Pokazal ni nobene prave logike ali "zgodovinske nuje", ki bi izhajala iz vzročno posledičnih zvez, da bi se elementi totalitarizma, ki v neki družbi morda obstajajo, "sestavili" in "proizvedli" totalno vladavino. Avtorica tudi ni našla nobenih značajskih nacionalnih posebnosti, ki bi (takrat denimo Nemce) predisponirale in vodile v podporo (in izvajanje) tako grozljivih eksperimentov kot so bila koncentracijska taborišča (kar je nedavno dokazovala razvpita študija Goldhagna). Po drugi strani je odprla predvsem vprašanje tistega, kar danes v tehnologiziranem političnem žargonu imenujejo človeški "faktor". Denimo: Kako je mogoča takšna stopnja konformizma, da so ljudje pripravljeni postati koleščki v velikem aparatu uničevanja in kako je mogoče, da celo tisti, ki bi naj bili najbolj poklicani misliti in imeti distanco, tovrsten aparat ne le tolerirajo, ampak v nekaterih primerih celo navdušeno podpirajo? Kaj se zgodi z javnostjo, da preneha funkcionirati kot prostor kritičnega razsojanja? Eden glavnih možnih odgovorov, ki ga je H. Arendt ponudila v premislek, je bil, da so ljudje pripravljeni pristati na zgoraj omenjeno do konca pripeljano novodobno Leviathansko menjavo "varnost za poslušnost", kar omogoči izginotje javnosti, vladavino strahu in medsebojne kontrole ter (ne kolektivne, ampak) "organizirane krivde".

Pri totalitarizmu tako ne gre niti za "represivno državo" niti za "avtoritarni režim". Odločilen zanj je predvsem vzpon množičnega družbenega in v tej povezavi skrajnih oblik socialnega konformizma, ki pristaja na logiko "varnost za poslušnost" ter na koncept varnosti, ki izhaja iz grožnje, ki jo predstavljajo "drugi" ljudje. Totalitarizem ne nastaja "od zgoraj", ampak predvsem "od spodaj" in totalitarna propaganda denimo - v nasprotju s še danes veljavnim splošnim prepričanjem - ni umetnost vplivanja na mnenje množic, temveč je "umetnost sprejemanja mnenja od množic" (K. Heiden) in njegovega reproduciranja, kar nam je v zadnjem času najbolje demonstriral Milošević.

Ob tovrstni analizi totalitarizma neposredno po drugi svetovni vojni si nihče, še najmanj pa denimo države antihitlerjevske koalicije ni mogel oddahniti, čeprav so s pripisom kolektivne krivde Nemcem domnevno opravili z zlom, ki je povzročilo drugo svetovno vojno. H. Arendt je namreč pokazala, da elementi totalitarizma obstajajo v vseh množičnih družbah in "demokracijah" in da je prav vsaka od njih lahko ogrožena, kolikor trajnosti svojih političnih institucij ne utemelji na principu inkluzivnosti in političnih pravic in kolikor jo skrbi zgolj ekspanzija oblasti in upravljanje ekonomije. Veličina tega pred petdesetimi leti nastalega dela, za katerega se zdi, da ga začenjamo zares razumeti šele zdaj, na prehodu v enaindvajseto stoletje, je prav v tem, da zamaje vero v neskončno trdnost (demokratičnih) političnih institucij, če jih ne spremlja dovolj močna kritična javnost in pripravljenost za vključevanje novih političnih potencialov, izključenih skupin, novih akterjev in novih tem. Moderna nacionalna država je namreč z uvedbo kapitalistične ekonomije kot svoje osnove pristala na globalno ekspanzijo in logiko prilagodljivosti, ki je izven njenega teritorija (kot bumerang učinek pa tudi znotraj njega) niti najmanj ne skrbijo državljanske vrline in politična enakost. Tako posamezniki kot države morajo biti v globalnem gospodarstvu karseda prilagodljivi in prostoleteči, vendar le zato, da so na razpolago kapitalu, ki ga pri tem prav nič ne zanimajo njihove posebnosti, razlike, individualnost in enkratnost ali spoštovanje človekovih pravic. Tako je globalizirano in v tem smislu konformno že skoraj vse, razen državljanskih in političnih vrlin.