Money makes the art go round

Glede na drobiž, ki ga pri nas država, sponzorji in tisto čudno, klavrno nedefinirano ter bolj ali manj v polje sive ekonomije umeščeno področje, pretenciozno imenovano trg, namenjajo likovni umetnosti, si je skoraj nemogoče predstavljati, kakšne ogromne vsote se v svetu dejansko obračajo samo v sferi trgovanja z umetninami in starinami. V lanskem letu se je na primer na dražbah v osrednjih avkcijskih hišah prodalo natanko 1520 Picassovih del (slik, grafik, risb, skulptur...), za katere so prodajalci iztržili 160,4 milijona USD; rekorderju na top 10 najbolje prodajanih pa sledijo Claude Monet s 119,2 milijona, Henri Matisse s 54,9, Auguste Renoir z 49,8, Amedeo Modigliani z 39,3, Edgar Degas z 38,9, Paul Cezanne z 38,7, Andy Warhol s 34,9, Rembrandt s 34,2 in Mark Rothko s 27,1 milijona USD. Zato ni presenetljivo, da po tem tržnem segmentu stegujejo lovke najbolj razvpiti mednarodni investitorji, ki pa v nasprotju s splošnim prepričanjem o globalni dominaciji ameriškega kapitala niso Američani, ampak prihajajo iz Francije, torej iz dežele, ki naj bi ji ZDA že pred desetletji odvzele primat v obvladovanju umetnostnega trga.

Bernard Arnault, lastnik blagovnih znamk Louis Vuitton, Dior, Givenchy, Kenzo, Moet et Chandon, Hennessy (da ne naštevamo naprej), je leta 1999 prevzel avkcijsko hišo Phillips (ustanovljeno 1796), ki je letos spomladi s prodajo impresionističnih in modernih slik krepko prekosila svojo marsikomu bolj znano konkurentko Christie's, nekdaj ugledno britansko institucijo, ki je zdaj v rokah drugega znamenitega francoskega milijarderja Francoisa Pinaulta (njegovi so Yves Saint-Laurent, Gucci, trgovinske verige Fnac, Printemps, La Redoute, Conforama in še marsikaj drugega).

Rivalstvo med Arnaultom in Pinaultom v marsičem spominja na tekmovalno mrzlico, s katero sta si v šestdesetih letih minulega stoletja utrjevala prestiž grška ladjarja Niarchos in Onassis. Arnault se namreč ni zaustavil samo pri nakupu avkcijske hiše, ampak si je utrdil svoj položaj tudi s prevzemom internetne strani Artprice.com, ki ponuja najpopolnejši dostop do avkcijskih rezultatov in drugih tržnih kotacij umetnin, najuglednejšega francoskega avkcionarja Tajana in revije Connaissance des Arts. Oborožen z vsem tem intrumentarijem se je seveda pripravljen podati tudi v tveganje, da potencialnemu prodajalcu lahko vnaprej jamči minimalno ceno, ki naj bi jo umetnina, katere lastnik je, dosegla na dražbi. V kolikor pa zanimanje potencialnih kupcev ne izpolni pričakovanj, razliko med ponujeno in obljubljeno ceno pokrije iz lastnih sredstev. Resnici na ljubo je treba priznati, da podatki, koliko je dejansko obljubil za Cezannovo sliko La Montagne Sainte-Victoire (1888-1890) iz zbirke Berggruen, javnosti niso dostopni - maja lani je bila v New Yorku prodana za 38,5 milijona USD, izvedenci pa so jo menda ocenili kar na 45 milijonov. Vsekakor pa je to doslej najvišja dosežena cena za Cezannovo krajino in druga najvišja za katerokoli sliko mojstra iz Aixa.

Arnault ima v dvoboju s svojim konkurentom v rokah močan adut: nakup Phillipsa ga je stal približno 107 milijonov evrov, Pinault pa je moral za Christie's odšteti vsaj desetkrat več. Finančna prednost mu ne zagotavlja samo tveganih nakupov in visokih jamstev, ampak mu omogoča tudi angažiranje najboljših izvedencev in poznavalcev, katerih storitve nikakor niso poceni. Simon de Pury, Daniella Luxembourg in lord Powell, nekdanji diplomatski svetovalec Margaret Thatcher, so že na njegovem plačilnem spisku, tudi osebno pa se je močno angažiral, da bi pridobil še nekatere eksperte podobnega slovesa. Sicer pa naj bi se Phillips osredotočil le na kakšen ducat najbolj donosnih tržnih segmentov od starejše do sodobne umetnosti vključno z vrhunskim pohištvom in izdelki umetne obrti. Francois Pinault se zaenkrat v strategijo avkcijske hiše Christie's neposredno ne vpleta, odločitve je zaupal tričlanskemu upravnemu odboru z lordom Hindlipom na čelu, medtem ko je svojo desno roko Patricio Barbizet imenoval za predsednico nadzornega sveta, kjer pa naj bi gospa ne bila preveč glasna.

Povečan vpliv obeh francoskih magnatov na delovanje globalnega umetnostnega trga nameravata Arnault in Pinault v kratkem nadgraditi še z ustanovitvijo vsak svoje fondacije: prvi si želi zasnovati razmeroma klasično zbirko, ki naj bi svoj domicil dobila v prostorih častitljive pariške veleblagovnice Samaritaine in je v ta namen angažiral Michela Straussa, nekdanjega predstojnika oddelka za impresionistično in moderno slikarstvo pri Sothebyju, drugi pa starta na muzej sodobne umetnosti, po katerem se bo, kot pravi, "lahko vzgledovala vsa Evropa" in bi ga čez tri leta odprli na lokaciji nekdanje Renaultove tovarne v pariškem predmestju Billancourt. Vodstvena ekipa je že sestavljena: na najvišjem položaju bo Francois Barre, bivši direktor uprave Centra Pompidou, ob njem pa Suzanne Page, direktorica pariškega Mestnega muzeja moderne umetnosti (Musee d'Art Moderne de la Ville de Paris), Marie Claude Beaud, direktorica Muzeja Luxembourg ter Daniel Buren, ena izmed najslovitejših ikon sodobne francoske umetniške scene. Razdelitev interesnih sfer v grobem ustreza tudi siceršnjim preferencam obeh podjetnikov, saj Arnaultu s skupino LVMH pripada večji kos pogače pri prodaji luksuznih artiklov (moda, kozmetika, konjak, šampanjec...), namenjenih predvsem konservativnejši klienteli, medtem ko je Pinault prodornejši pri osvajanju informacijskega prostora z najuspešnejšim francoskim podjetjem za spletno prodajo Fnac.com ter pri ponudbi blaga za široko potrošnjo. Za zdaj je še prezgodaj napovedovati, ali se bo njun zagrizen konkurenčni boj nadaljeval z enako intenzivnostjo tudi po zadnjih napovedih o prihajajoči svetovni gospodarski recesiji, njun kapitalski vdor v območje avkcijske prodaje pa je to jesen že povzročil povzročil premike, ki jih ne gre spregledati: število prodanih lotov se je občutno zmanjšalo, zato pa so začeli pri najbolj prestižnih enotah v avkcijskih katalogih padati cenovni rekordi.

povezava