transnacional / Uršula Cetinski: Kako je lep svet

V svoji zadnji kolumni letos si bom oddahnila. Pozabila bom na domačo kulturno sceno, ki se je v mojih letošnjih prispevkih pojavljala kot osrednja protagonistka. Decembra se ponavadi nostalgično vračamo v preteklost. In obračunavamo. Z letom, ki se izteka. S preteklostjo. Misli so polne podob. Nekatere so že močno zbledele in jih ni več mogoče razbrati. Druge so tako žive, kot bi se zgodile šele včeraj. Zdi se, da bodo ostale do konca. V takšnem vzdušju sem razmišljala o številnih umetnikih, s katerimi sem se srečevala. Koliko različnih gledaliških izrazov. Vsak išče po svoje. Zato se od leta 2001 poslavljam s tremi anekdotami. O srečanjih z umetnikih, ki so name napravili nepozaben vtis.