transnacional / Miha Zadnikar: Jazzovska gazela

Njega dni sem šel z ArtsLinkovo štipendijo v žepu v ZDA. Saj ni rečeno, da je to, kar bom povedal, v kontekstu imperialistično-patetičnega obnašanja njihove državne tvorbe kakor koli relevantno, ampak je par tednov vsaj godilo mojemu egu: Imigracijski uradni osebi na JFKju sem namreč pod nos pomolil lična papirja, na katerih sta National Endowment for the Arts in Kongresna knjižnica zagotavljala, da sem "zelo spoštovana oseba s področja kulturnega menedžmenta". Odvečnih vprašanj ni bilo, sprejem je bil na robu salutiranja, beseda je imela - paradoksno, toda podobno kakor v islamu - svojo močno veljavo. Vem celo, kako je prišlo do visokostne klasifikacije - pripravil sem koncertni nastop kontrabasista Marka Dresserja, glasbeni odsek iz Kongresne knjižnice pa mu je nekaj mesecev pred mojim prihodom organiziral avtorski večer in podelil status "American composer". To so sanje vsakega "jazzovskega" glasbenika; med živimi uživata to prestolno priznanje samo še Anthony Braxton in John Zorn. Od mrtvih so v skupini Louis Armstrong, Duke Ellington in Charles Mingus. Ni kaj, izbrana družba - en Bastard, dva Juda in trije Črnci. "That's jazz, baby!"