transnacional / Vlasta Jalušič: Po organizirani nedolžnosti Natovenija?

Od tod izvirajo številni (včasih že kar groteskni) poskusi PR-dejavnosti, da bi Slovenijo in slovensko politiko "v tujini" napravili bolj vidni in prisotni. Ena od boljših šal, ki sem jo slišala o strategijah zunanjih politik, se glasi takole: Zunanji minister slovenske državice je frustriran zaradi svoje svetovne neuveljavljenosti. Angažira celoten PR-tim, da iznajde način, kako ga bodo v tujini bolje poznali. In glave se domislijo. Nekega poletnega jutra zberejo vse tuje dopisnike, jih posedejo v avtobus in popeljejo do majhnega alpskega jezerca na severu. Avtobus ustavi, dopisniki izstopijo, pripravijo kamere in fotoaparate. Minister se mimo množice poletnih kopalcev napoti do jezera, zakoraka na površino ter prehodi celotno gladino jezera po dolgem. Naslednji dan se eden od naslovov v New York Timesu glasi: Slovenian Minister of Foreign Affairs Cannot Swim.

Seveda je to v medijskih časih problem, saj je homogena identiteta pridne, nevpadljive, vestne, kulturne, civilizirane in skrbne državice/naroda, ki je v poznem dvajsetem stoletju pridobil samostojnost, vztrajno negovana najmanj od osamosvojitve dalje. Vzporedno s tem se v tukajšnjih medijih in v javnosti proizvaja nenehna kolektivna frustracija zaradi menda premajhne agresivnosti in odločnosti, pojavljajo se številne kritike zaradi tako rekoč premalo "moškosti" in preveč krmežljavosti v zunanji politiki itd. V zadnjih desetih letih po oblikovanju Slovenije kot samostojne države smo bili namreč priče vzpostavljanju slovenske identitete kot prozahodno usmerjene, tiste, ki nima nič skupnega z Balkanom, in tiste, ki nima nič opraviti s krvavimi balkanskimi vojnami in njihovimi posledicami. Zato je tu tudi nič (razen morda ekonomsko) ne zanima. Nezainteresiranost za udeležbo v evropskem projektu Pakta stabilnosti za jugovzhodno Evropo je to jasno pokazala. Skratka, gre za tipično huntingtonovsko dilemo med domnevno poženščenim zahodom in virilnim in mladim jugom in vzhodom, iz katere znotraj danih koordinat razcepa med civilizacijo in barbarstvom ni mogoče izstopiti.

Prav v tem kontekstu je mogoče, da sta "temeljna" (in očitno tudi edina) cilja slovenske zunanje politike "polnopravno članstvo v EU in polnopravno članstvo v zvezi Nato" (tako vsaj piše na spletni strani ministrstva za zunanje zadeve). Glavna argumentacija za Nato, s stališča tega temeljnega cilja slovenske politične elite, ki je z nedavnim upadom podpore javnega mnenja in z novimi razmerami v svetovni politiki postal problematičen, kaže, da je vstop v Nato predvsem mobilizacijsko geslo vzhodnoevropskih tranzicijskih elit. Mobilizira za politične, ekonomske reforme in prilagaja gospodarstva interesom globaliziranih ekonomskih in političnih elit. Hkrati igra vlogo komunistične obljube: identifikacija z demokratičnim in bogatim zahodom ter njegovo kulturo in civilizacijo ter (z vstopom v zahodni svet) socialna blaginja in boljše življenje. Medtem ko dandanes denimo v Romuniji geslo Nato kot moblizacijski faktor še deluje (realnost je še dovolj daleč, da deluje kot mit), je v Sloveniji tovrstna mobilizacija postala neuspešna, saj je jasno, da Zahod blaginje ne prinaša sam po sebi in da jo prinaša predvsem že tako bogatim. Nič čudnega, da se razprave o vojaških izdatkih mešajo z razpravami o plačah. Prav to je prelomna točka, ki bi jo modrejša politična elita morala vsaj zaznati.

Slovenska politična elita se je desetletje opirala na zahodne mite o civiliziranosti in barbarstvu in na koncept organizirane narodove nedolžnosti. Slovenci niso nikogar zatirali, niso nikomur nič hudega storili, in so bili v zgodovini predvsem žrtve: tujcev, različnih totalitarizmov itd. Slovenska narodova identiteta je zato predvsem žrtvena identiteta nič hudega slutečega ljudstva, ki ga zadenejo svetovne politike. Od tod tudi nenehno producirana (menda zgodovinsko utemeljena) strah in ogroženost. Žrtvene identitete pa, kakor smo se naučili iz številnih kolektivnih gibanj, nikdar ne morejo postati politične, vedno se sklicujejo na svojo ubogost, ranljivost in vedno kličejo na pomoč velikega brata. To nam najbolje dokazuje primer Izraela, ki kljub tragični izkušnji judovskega ljudstva po petdesetih letih državnosti še vedno ni sposoben sprejeti politične odgovornosti in ki skozi legitimizacijo s holokavstom, večnim antisemitizmom in na njiju utemeljeni organizirani nedolžnosti vodi politiko vojne: nekaj podobnega se očitno obeta tudi drugim, na žrtvenih identitetah utemeljenih državah. Slovenija je kot na novo utemeljena država na temelju gibanj v osemdesetih imela priložnost, da postane država, ki bi dejansko temeljila na človekovih pravicah in načelih državljanske odgovornosti in ne na žrtveni nacionalni/etnični identiteti. A to priložnost je zamudila. Odgovornost za svet in okolico, solidarnost in človeškost gibanj iz osemdesetih so izginile. Slovenija je po nekaterih podatkih mirno in brez občutka krivde iz registrov izbrisala približno 80.000 neslovenskih prebivalcev, v desetih letih ni bila pripravljena integrirati beguncev iz bivše skupne države, varovane manjšine so le avtohtone etnične manjšine, tolerirala je izbruhe ksenofobije in rasizma, državljane, ki niso rojeni v Sloveniji, pa v novih potnih listih posebej označuje z vpisovanjem države rojstva. A za to naj nihče ne bi bil odgovoren. In večina si pred temi dejstvi pridno zapira oči.

Eden od pogostih argumentov za vstop v Nato, ki ga navajajo njegovi zagovorniki, je teza, da mora Slovenija (končno in tudi!) prevzeti mednarodno odgovornost. Da se ne more obnašati izolacionistično in mora tudi sama nekako prispevati k zagotavljanju kolektivne varnosti. Prav vstop v Nato naj bi pokazal tovrstno politično voljo Slovenije. Državljani, ki so se celo dekado učili organizirane nedolžnosti in varovanja lastnega dvorišča, naj bi nenadoma (menda prav s podporo vključitvi v Nato) prevzeli odgovornost za svet. In tako prispevali tudi k zunanjepolitični prepoznavnosti Slovenije? Zdi se, da v okoliščinah, ko nato lobisti potiskajo ob steno, obstajata le dve poti do mednarodne prepoznavnosti, ali če hočete, do lastne, že zdavnaj izgubljene identitete: prva je preimenovanje v Natovenijo, druga pa je izreči vključevanju v Nato odločni ne. V obeh primerih bo to državo ves svet mogel ne samo prepoznati, pač pa tudi primerno ceniti.