Kolumna / Uršula Cetinski: O umetniški gverili

Pred nekaj dnevi mi je pred ogledom predstave ostalo še nekaj časa in po amsterdamskih ulicah sem se odpravila do Stedelijka, muzeja moderne umetnosti. Spretno sem se izogibala kolesarjem. Neverjetno, kaj vse ti Nizozemci prevažajo na kolesih: svoje pse, otroke, fante, vso mogočo kramo. Ogromen transparent na pročelju muzeja, na katerem se smehlja precej privlačna blondinka srednjih let, oblečena v neko čudno narodno nošo in z ogromno brzostrelko v rokah, napoveduje razstavo Guerilla Tactics meni dotlej popolnoma neznanega britanskega avtorja Graysona Perryja. Vstopim in ostrmim. Ko se malo bolj poglobim v podobo blondinke s plakata, ugotovim, da je to kar avtor sam, 41-letni Perry, ki se že od zgodnje pubertete preoblači v žensko.Tudi nenavadna noša, v katero je oblečen, ni zgolj črna obleka, ki jo prekrivajo običajne, kričeče pisane vezenine. Na njej so izvezeni goreča letala, prizori krvoločnega vojaškega pobijanja, Perryjev hommage Balkanu.

Perry, ki je poročen z neko psihoterapevtko in je oče osemletne hčerke, pogosto inscenira najrazličnejše prizore, ki jih ujame fotografski aparat. Na podobah se vedno pojavlja kot ženska. Svoj alter ego, svojo žensko plat, je poimenoval Claire. Toda tudi Claire ima več različic. Je nedolžna, zlatolasa deklica v sinje modri svileni oblekici z napihnjenimi rokavčki, na kateri so izvezene igračke iz Perryjevega otroštva, med katerimi osrednja vloga pripada Graysonovemu medvedku, ki mu je bil v najrosnejših letih edini zaupnik. Claire je po potrebi tudi imitacija Camille Parker Bowles. Ali pa tipična pripadnica nižjega srednjega razreda v decentnem roza puloverčku, s precej velikimi uhani iz umetnih biserov, ki kleči na neki trati, v rokah z lično urejenimi lila nohti pa drži ekstremno kičast model letala. Perry se že od otroštva ukvarja z letalskim modelarstvom, vedno je spremljal tudi ustrezne revije, v katerih so se pojavljale žene modelarjev, ki so razkazovale izdelke svojih soprogov, kar ga je navdihnilo, da bi se v eno takšnih preobrazil tudi sam.

Toda transvestija ni jedro Perryjevega ustvarjanja. Ukvarja se predvsem z izdelovanjem in oblikovanjem keramike. Za ta medij se je na začetku kariere odločil predvsem zato, ker se mu je zdelo, da bodo ljudje veliko raje kupili njegovo vazo kot pa kakšno platno. Stedelijk prav zdaj razstavlja zbirko njegovih vaz. Na prvi pogled gre za prikupne, lične izdelke, kakršni krasijo vitrine meščanskih stanovanj. Vaze se bohotijo v živih barvah, z veliko pozlate. Ko pa stopiš bliže, se ti zazdi, kot da bi ti kdo prisolil klofuto. Prizori, ki jih kažejo na videz nedolžne vaze, so srhljivi. Pijani, podivjani družinski očetje besno pretepajo svoje žene in otroke. Podobe vojne, razmesarjeni otroci, namesto običajnih cvetlic pa vazo prekrivajo vzorci majhnih krst, v katere spravljajo njihova trupla. Ženska, ki kleči na rečnem bregu, kamor so potegnili mrtvo telo njenega dojenčka.

Perryjeva subverzivnost je dobesedno genialna. Objekt, ki je v naši kulturi prvenstveno namenjen zaljšanju meščanskih jedilnic in dnevnih sob, preobrazi v pravo bombo, s katero napade zlaganost našega vsakdanjika. Kaj vse se v resnici skriva za natančno polikanimi zavesami meščanskih hiš, verjetno vejo le tisti, ki v njih živijo - in njihovi terapevti. Perry tipično meščansko življenje pokaže kot svojevrsten paradoks. Embalaža je čudovita. Privlačno zavito darilo. Ko pa odvežeš pentljo in pogledaš v notranjost škatle, v njej najdeš strah, trpljenje, mučenje, grozo, obup, osamljenost. Stvari še zdaleč niso takšne, kot se zdi na prvi pogled.

Da stvari še zdaleč niso takšne, kot se zdi na prvi pogled, je v naših domačih logih pred kratkim lepo pokazala umetniška akcija v obliki festivala Break 21, nad katerim se je zgražal eden od poslancev in nastopajoče umetnike pošiljal tja, od koder so prišli. Krasen paradoks. Raznorazni politiki nas vsak dan pitajo z obeti o čudoviti prihodnosti, ki nas čaka v skupnosti evropskih narodov, v kateri bomo zasloveli zaradi svoje izvrstne hrane, gostoljubnosti in odprtosti do vsemogočih različnosti. Pravljičen koncept, ni kaj. Kako pa je v resnici? Po eni plati si želimo postati vzorni Evropejci, hkrati pa bi najraje takoj izobčili vsakega tujca, ki bi se slučajno pokazal v naših Šentflorjanah. Ko smo leta '95 pripravili prvo Mesto žensk, so nekatere nadobudne novinarke pri priči hitele pisati članke o tem, da mi vendarle ne potrebujemo feministk z Zahoda, ki nas bodo tu, na domačih tleh indoktrinirale s svojo feministično filozofijo, ko pa lepo vemo, da kaj takšnega kot diskriminacija žensk v Sloveniji sploh ne obstaja. Naj se kar lepo spokajo na svoje univerze in tam trobijo to svojo kramo! Bog ne daj, da bi se spet pojavil kakšen Peter Weibel, ki bi si drznil opraviti selekcijo med slovenskimi likovniki. Kaj si pa upa, naj gre lepo domov in se tam motovili po galerijah! Ja, tujci so nevarni. V naši Dolini šentflorjanski, v kateri smo si tako lepo uredili življenje po naših, avtohtonih lokalnih kriterijih, lahko ti čudni Petri kar naenkrat vse postavijo na glavo. Smo se že med sabo lepo zmenili, kdo je kdo in kdo kaj velja. Odprta družba, ni kaj!

Vsakič, ko se izkaže, da umetnost ima moč dregniti v srž stvari in pokazati, da življenje še zdaleč ni takšno, kot se nam zdi, in je kup zlata v resnici navaden gnoj, se znova zaljubim vanjo.