transnacional / Miha Zadnikar: Pesniki in filozofi

Na enem koncu države gredo pesniki do meje, na drugem je istočasno Tabor brez meja. Ideološka brkljarija prvih sopiha za politično eklatantnostjo slednjih: regresivna aporija vidi lipicanca, stražo na Dragonji, medtem ko onstran Mure pada mit o vsakršnem nacionalnem interesu; konsistentno se dopolnjuje s svarili o nevarni nadnacionalni nepotrebnosti, o morebitnem paktiranju z Natom. Pesnik gre dobesedno „do meje”, čeznjo se poda samo v svoji estetski floskuli, medtem ko je v vsakdanjem življenju zaprt v fiziologijo alkohola, mašne vzdihe, pretkano slabost. Tabor brez meja ni pesnikov dom, zakaj zanj je dom omejen, ognjišče za štirimi stenami, nekropolis v kraški jami, nikakor nič na planem, odkrito, razpoznavno. Ujet v „poslednjo zapoved, izpoved in tabu” (Adorno/Horkheimer) pesnik ponavlja vzorec iz leta 1988, ko je svobodomiselno priložnost prodal za hipokrizijo.

S tem je osrednji del retorične tehnike, grško hipokrizijo kot moment igrivosti, akcije, zamenjal za navadno burko, za glumaštvo. Ne ve, kam bi z besedami, zato tudi ne najde ustreznega dejanja, kombinacijo pa je potem detektirati v grozljivih historičnih razsežnostih. Vsaka gesta je prostaška, veliki zagovornik svetosti, nacije, posebnosti, morale, mahoma deluje kot profan kljukec, docela sam kriv za svojo nepripoznavo, preziran prezrtež. Reč nikakor ni nova, v realni politiki je celo vsakdanja, globalna, in tudi zoper njo se vzpostavlja Tabor brez meja.

Medtem ko se pesnik predstavi kot varuh in pornograf nacionalne kulture, se z druge strani Tabor brez meja ukvarja s pomembnimi vprašanji, s katerimi kultura nastopa brez atribucij in šele mukoma prejema svojo politologijo, sociologijo, filozofijo. Prvo v neposredni ogroženosti spričo vsiljevanja z Natom, drugo v veselju do aktivnega življenja (ne zamenjuj s fašističnim konceptom vitalizma), tretjo v omahljivem momentu, kjer temeljna dilema kritične teorije s konca šestdesetih sreča Althusserja: del populacije se je strumno odločil za „sistemnotranscendentno“ delovanje, „teorijo“ svoje „teoretske prakse“ pa (za zdaj) nahaja v množici navzven divergentnega, disperznega čtiva. V svetu med obnovo marksistične literature, antropološkimi spisi in anarhistično pobudo se oblikuje mentaliteta, ki ima kaj malo skupnega z bralcem ene same knjige. Kakor zmerom v zgodovini, se bralec ene same knjige najde v španoviji s profetom „knjige vseh knjig“, najpogosteje sta tedve knjigi kar identični (klerofašizem).

Pa tudi kadar nista, je njun dictum podel, zenačujoč, tisti, ki po naravi stvari prejema subvencije, nagrade in ostaja znotraj meja, na „varnem“. Te statike nikakor ne gre preprosto zamenjevati z aristotelovsko „pravo mero“ - omejenec si namreč tudi z njo ne ve kaj dosti pomagati, samo vpije še lahko. Njegovo gesto je predlani opisal Tomaž Mastnak, ko je produktivno primerjal kaljenje „javnega reda in miru“ v AKC Metelkova mesto in v štabnem šanku Nove revije. Pred dnevi pa smo njuno razliko opazovali tudi zunaj urbane sfere - eni na pohod, drugi na tabor; njuna lingvistika je obrnila vlogi - pohod se je ustavil in odmrl, tabor živi; pohod jadikuje pred obmejnim policistom, tabor represivce v Vidoncih nasmeji in gre nonšalantno mimo njih na kreativen razgovor s prebegi. Vsakdanja, strankarska politika tako za pohod kakor za tabor najde izgovor v leksemu „radikalno“, zato tudi je vsakdanja, strankarska. Resnica je drugje: pohod je namišljen izraz „ljudskega mainstreama“, torej nabožna eskalacija potuhnjenih ekstremistov, tabor opozarja na tisto, čemur so se ekstremi že davno odpovedali - prevpraševanju najbistvenejših reči, ki zadevajo tukaj in zdaj živeče.

Očitki radikalizma, ki zadevajo tabor, so patološki strah pred normalnim. Sejejo ga tisti, ki so nevarni, pohodniki za takšno ali drugačno mejo. Spomniti se velja, da gre za isto kliko, ki se je pred desetletjem trudila, očrniti in preprečiti pohod, ki se je v temeljnem segmentu dotikal Tabora brez meja - pohod ob žici okupirane Ljubljane, tradicionalno simbolno gesto, s katero je junaško mesto dokazovalo svojo brezmejnost, nujo, po kateri mora biti urbano življenje, če hoče biti sploh urbano, odprto in razprto. Ista škvadra gre danes na pohod, ki je že sam po sebi zunaj pomena, v isti sapi pa se odpove kar dvema „taborniškima“ izkušnjama - svoji lastni, historični, tisti, ki je konec XIX. stoletja „zedinjevala“ „njeno“ Slovenijo, in pobudi Tabora brez meja, s katero bi se v bistvu morala strinjati, če bi le znala brati prvo; če bi prepoznavala svojo lastno zgodovino: da je odločitev dneva protinatovska in da samo takšno ravnanje ustreza tudi pobudi tisti prvih, sicer opevano „njihovih“ taborov, sicer je prihodnost v tehle krajih do konca negotova. Napor Tabora brez meja in njegovo sporočilo je torej dodatno ambiciozno: pomeni tudi boj proti lažni pesniški svobodi, proti shizofreniji prioritet, premikanju osnovnih front, proti tistim, ki so se brez vesti odločili za slabše, zgrešeno in skušajo to prodati kot sveto, če ne kar edino dimenzijo.

povezava