transnacional / Miha Zadnikar: Pesniki in filozofi

Na enem koncu države gredo pesniki do meje, na drugem je istočasno Tabor brez meja. Ideološka brkljarija prvih sopiha za politično eklatantnostjo slednjih: regresivna aporija vidi lipicanca, stražo na Dragonji, medtem ko onstran Mure pada mit o vsakršnem nacionalnem interesu; konsistentno se dopolnjuje s svarili o nevarni nadnacionalni nepotrebnosti, o morebitnem paktiranju z Natom. Pesnik gre dobesedno „do meje”, čeznjo se poda samo v svoji estetski floskuli, medtem ko je v vsakdanjem življenju zaprt v fiziologijo alkohola, mašne vzdihe, pretkano slabost. Tabor brez meja ni pesnikov dom, zakaj zanj je dom omejen, ognjišče za štirimi stenami, nekropolis v kraški jami, nikakor nič na planem, odkrito, razpoznavno. Ujet v „poslednjo zapoved, izpoved in tabu” (Adorno/Horkheimer) pesnik ponavlja vzorec iz leta 1988, ko je svobodomiselno priložnost prodal za hipokrizijo.