transnacional / Miha Zadnikar: Fingirana fešta

Vrhovna ideološka zapoved s kulturnega ministrstva pravi, da je primerneje slaviti zibel kakor britof. Pustimo topot na strani vitalizem in njegove eklatantno fašistične izvire - razločka v resnici ni, smrt dol, rojstvo gor: Vladajoča kultura ima po novem kar dva izgovora za demonstracijo in reprodukcijo svojih paradržavnih teles. Tistega dne pa je bilo zapaziti dva odklona od vsiljenega praznika. Prvega si je privoščila Slovenska kinoteka, torej reprezentantka institucionalne kulturne sfere. Ravnala je "strokovno", "samoniklo", pač po svojih najboljših "notranjih" močeh, to se pravi, na nivoju, ki bi ga vladajoča ideologija lahko takoj pograbila in izkoristila - kakor pač usodno pritiče sleherni poudarjeno "strokovni" gesti - ko bi se v akt ne vpisal moteč, duhovit avtorski moment. Povzročila ga je preprosta arhivarska marljivost - 3. decembra ima poleg Prešerna namreč rojstni dan tudi Jean-Luc Godard. Na prvi pogled bizarna kombinacija kratkega filma O, Vrba! Maria Foersterja (1942) in Godardovega Kralja Leara (1987) je že v temelju soočila dva frajgajsta. Prvi je domnevni domačni mir zapustil s tvegano željo po znanju, kar nam sredi vojne patetično reproducira Oton Župančič, drugi z vsem svojim znanjem ni mogel ugoditi domače enostavni spektakelski želji bogatih producentov Menahema Golana in Yorama Globusa in je klasiko posnel po svoje, z obupno iskrenim, nesposobnim hlastanjem po občinstvu - a picture shot in the back. In kot je poleg uradnega precej drugih uporabnih in relevantnih Prešernov, tako mešajo štrene tudi Godardi. Zaslepljeno z uradno filmsko zgodovino, ki mu je rade volje servirala "gledljivo" delo Do zadnjega diha (1960), ima gledalstvo konstantne težave z vsemi drugimi Godardi. Zapušča dvorano, stoka, benti, se preseda. Ne prenese nenehnih "epistemičnih rezov" v njegovi karieri - preveč je vloženega dela v zvok, doslednosti, vprašanj, skratka, preveč kina - premalo ugodja, strežbe z odgovori, filma, kulture. Godard je, ne glede na koledarsko koincidenco, avtor, s katerim zarežemo v paradržavno kulturno tkivo. Pooseblja kinoteko mimo njenih institucionalnih stremljenj, saj s svojim opusom povzema historiat in kreativno širino. Za kino je namreč Jean-Luc Godard natanko tisto, kar je Prešeren za ljudstvo. V prenosu od nacionalne sheme k neoliberalni pa sta si oba na mah podobna tujca, izkoriščana in vsem žrtvam dominantnih kulturnih mahinacij zabrisana, po ideologiji odmaknjena od svojih matičnih, izrazito političnih podjetij.