transnacional / Miha Zadnikar: Boj se nadaljuje tudi po referendumu

Dolgemu obdobju načrtnih degradacij (legitimacije; molotovka; očitki o vsesplošni nekredibilnosti, ko gre za diskurz neubogljivih; očitki o terorizmu; razkazovanje policijske moči; iskanje sedeža UZIja; medijski linči ali ignoranca; prisluškovanja; Morovičeve "jahte, garsonjere in keš za pot v Irak"; stalna navzočnost vohljačev in provokatorjev med napornim nočnim kulturnosocialnim delom; dvom o verodostojnosti raziskovanja z udeležbo, kadar opravlja mirovniške dejavnosti Marta Gregorčič; podpisani "kriminalec", navsezadnje, "globoko v trdih drogah", etc.) se pridružuje obdobje zelo agresivne, militantne pronatovske propagande. Svoji k svojim, bi porekli. Gibanju hočejo na lepem pripisati še okrnjen telos - eklatantno in definitivno antinatovsko držo, ko da ne gre še za marsikaj več; ko da ne bo več nobenega "potem"; ko da prihaja z referendumom, heglovsko rečeno, "vseh večerov večer".

Tisti "potem" se utegne z napačno odločitvijo dejansko in zelo hitro spremeniti v skupno moro, pa vendar je prejkone le del očitkov o tem, da sta upor in državljanska nepokorščina kratkoročne narave, mladostna muha. Odločili so se torej, napraviti konec uporništvu in pobudam "od spodaj". Na delu je združenje ideoloških aparatur, psihološka vojna je na višku: Kolegica poroča, da je hotela vladnemu naslovniku vrniti elektronsko pošto, s katero jo profano in brez skrupulov poziva v Nato, pa oni sploh ne obstaja. Pošta se je vrnila ...

V pričakovano brkljarijo raznolikih postopkov ideološkega pritiska se je konec februarja vmešala še kulturna politika, in morda je prav polje kulture tisto, na katerem nam je najnazorneje pokazati, koliko dela nas pravzaprav čaka "potem". Igra "na sovražnikovem terenu", igra s koncepti nacionalne kulture je na lokalni ravni vedno zelo plastična, epohalna, usodna. Kot strela z jasnega se je namreč oglasila Slovenska konferenca Svetovnega slovenskega kongresa (SSK) in v zvezi z referendumom zapisala, da je odločitev dvakrat "za" - odločitev za "višje kulturne, narodne in življenjske vrednote" in da je naše članstvo v Natu "s stališča varnosti in ohranitve slovenskega ozemlja vsenarodnega pomena". Apel je poslan "vsem slovenskim volivkam in volivcem doma in po svetu". Ne precizira sicer, ali so višje vrednote tiste, ki jih nosi bakla svobodne Amerike?, so to vrednote "stare"? ali morda "nove" Evrope?, ozgodovinjene imaginarne Evrope?, brez dvoma pa stoji trdno na inkluzivnih stališčih. Islamsko nevarnost, kakopak, omenja zgolj implicitno, z besedjem "Slovenci smo kulturno bili in smo del zahodnega, na krščanski podlagi izoblikovanega sveta". Apel se obnaša kot ubrana glasbena zasedba pred koncertom v neznanih, divjih krajih. Vso svojo negotovost namreč obrne navznoter, na "etnično ozemlje", na "jezikovno skupnost", zato v svojem internem pogumu pravi, da nam tačas "samo Nato zagotavlja večjo možnost ter mirno življenje" in da je "naš dvom o vstopu v Evropsko zvezo (...) torej lahko samo dvom o nas samih in o naši zvestobi svojim vrednotam".

Te vrednote so prav zares enkratne. In apel Slovenske konference SSK je perverzen, kot pač rado pritiče vsakršni shemi o nacionalni kulturi; za navrh je tudi jako krščanski. Spisan je namreč natanko v tistih dneh, ko so Izbrisani iz registra državljank, državljanov dokazali svoj prav, pa vendar si ne more kaj, da bi ne pozabil opozoriti, da je "nekdanja komunistična oblast še ne davnega leta 1982 hotela Slovence utopiti v velikosrbskem kotlu skupnih jeder". Seveda se SSK kot reprezentantu nekdaj uspešne jugoslovanske republike za nazaj ni težko postaviti nad ubogo, zdesetkano "veliko Srbijo", mirno pa klečeplazi pred novimi, silno dvomljivimi in veliko nevarnejšimi "skupnimi jedri". SSK ve vse o dolgoročni prihodnosti in o pravilni usmeritvi, ne more pa se izogniti historični alegoriji, ko se naivno obnaša kot kak starodaven kranjski deželni stan pred dunajsko skupščino, rekoč ko pribito: "Slovenski jezik bo v evropskem parlamentu enakopraven."

Apel kaže spričo njegove dikcije krvi in grude brati družno z vzporedno ideološko indoktrinacijo, kakor jo sugerira vladni resor po imenu Ministrstvo za kulturo, resor torej, ki ga vodi depandansa tiste klike, ki se ubada s pronatovsko kampanjo. Strukturno je tudi ta bitka del predreferendumskega prepričevanja, toliko bolj, ker se skriva za njim - je odmaknjena, tiha, neopazna in se, navidezno, dotika "samo" "kulturne sfere". V virtualnem svetu jo razbiramo skoz "galerijo" na ministrskem www; tam hlinijo navidezno demokracijo in kot aktualne in edine povezave priporočajo tole shizofreno četverko: Slovenija in Evropska zveza; Slovenija in Nato; Mladina; Virtualna in fizična dostopnost funkcionalno oviranih ljudi do muzejev. Čudna šuma je to ... Nove poteze Ministrstva za kulturo pa je treba tudi vobče obrniti, razširiti in uvrstiti med primarnejše naloge omenjenega "potem". Oropajmo apel SSK njegove propagandne vsebine in zadržimo njegovo kulturno sporočilo. Obnašajmo se torej, kakor da je kultura na lokalni ravni prav zares temeljnega pomena. Kaj s tem dobimo? Kdor je spolnjeval prošnje za sofinansiranje programov za 2003 in znal prebrati obrazce, ta ni mogel, mogla mimo vsaj dveh temeljnih ugotovitev: 1) nacionalni kulturni program se je očitno odločil, da podpira samo institucije nacionalnega pomena, uniči 30 let pridobitev in prispevkov nevladne kulture in tudi vso možnost za njen nadaljnji razvoj; 2) Ministrstvo je svoja osnovna službena dela in naloge prepustilo zainteresirani javnosti - ta mora po novem opravljati statistično, torej dobesedno državno funkcijo, predložiti kup vedno preverljivih, dostopnih dokazil o svojem obstoju in predstaviti finančno podobo, pri kateri se terja poglobljeno izvedensko znanje iz ekonomije ali vsaj računovodstva. Neoliberalne ekonomije, seveda. Anarhokapitalistične, če smo natančnejši. Mafijske, če smo mili. Mi, ki smo imeli to srečo, da smo še študirali politično ekonomijo, pa seveda vemo, da so vojno hujskaštvo, pronatovska kampanja, frazeologija o "evropski varnosti in sodelovanju", zatiranje mirovnic, mirovnikov, vsiljena nacionalna kulturna shema in restrikcije do vseh, ki se vsak dan in vsako noč izogibamo monokulturnim sivinam, del ene in iste zgodbe - zgodbe o uspehu za vladajočo manjšino in njeno novodobno kamariljo brezbrižnega udobja. No pasaran!

povezava