transnacional / Brane Kovič: Najpomembnejše je, da je naš

Zadnji februarski dan je svetovno časopisje (imel sem srečo, da sem po naključju ravno takrat čakal na let iz Pariza v Toulouse in sem se na letališču v Roissyju lahko izdatno založil z njim) kar tekmovalo v objavljanju člankov o rezultatih natečaja za novo pozidavo razvpitega Ground Zero, torej tiste površine na Manhattnu, kjer sta nekoč stali stolpnici World Trade Centra, zrušeni ob terorističnem napadu predlanskega 11. septembra. Osrednji slovenski dnevnik se je zadovoljil z objavo agencijske vesti na to temo dan kasneje, čez dober teden pa še s prevodom besedila iz Sueddeutsche Zeitunga v prilogi, ki tudi sicer najraje objavlja prevode iz nemških medijev - verjetno v skladu z mnenjem nekaterih, da je za slovensko javnost vse, kar pride iz Nemčije, takorekoč sinonim za evropska stališča in prepričanja.

Interpretacije dejstva, da naj bi na mestu porušenih dvojčkov WTC zrasel stavbni kompleks po načrtih Daniela Libeskinda, so seveda dokaj različne - od evforičnih slavospevov do ostrih kritik. S panegiriki vsekakor prednjačijo novinarji ameriških dnevnikov (častna izjema je le Herbert Muschamp v New York Timesu, medtem ko Joel Meyerowitz v istem časopisu arhitekta kuje med zvezde in njegov projekt primerja s partenonom in piramidami), precej bolj zadržani in utemeljeno kritični pa so komentatorji in strokovno kompetentni pisci v časopisih, ki niso pripravljeni nemudoma poklekniti pred retoriko ameriške ideologije in politike - kar, resnici na ljubo, nemalokrat počnejo tudi številni evropski, zlasti konservativneje usmerjeni mediji. In Libeskindovi "vrtovi sveta", ki naj bi se raztezali na južnem koncu Manhattna, so očitno prepričali žirijo prav z retoriko - kaj drugega, arhitekturno smiselnejšega in manj špekulantsko naravnanega, namreč od "glasu ljudstva" (arhitekturne in urbanistične stroke k odločanju namenoma niso pripustili) tudi ni bilo pričakovati. Takoimenovano "ljudstvo" mimogrede nasede patriotski podmeni, da bo vrh najvišje Libeskindove stavbe segal natačno 1776 (letnica ameriške deklaracije o neodvisnosti) čevljev v nebo, v načrtih pa je predvidena tudi posebna svetlobnica, skozi katero sije sonce 11. septembra v intervalu med začetkom in koncem brezumnega dejanja bin Ladnovih fanatikov; retorična simbolika je tudi v poimenovanju posameznih lokacij in funkcij v kompleksu (Park herojev, Liberty Plaza, Trg 11. septembra, Trg XXI. stoletja...). Investitorji, ki bodo za gradnjo odšteli okrog 330 milijonov dolarjev, vsekakor računajo, da bodo vložek primerno oplemenitili, saj bodo poleg prestižnih pisarniških prostorov v stavbah tudi restavracije, hoteli, trgovine in vrsta drugih, bolj ali manj dobičkonosnih dejavnosti. Njihova skupna površina zavzema skoraj povsem enako kvadraturo kot nekdanja Twin Towers, medtem ko natečajni projekti drugih udeležencev niso igrali na to karto. V imenu "ljudstva" in demokracije (na ameriški način, da se razumemo) so očitno zmagali nepremičninski in gradbeni lobiji, kdo je zanje navijal in zakaj, pa tudi ni težko ugotoviti.

Pred mnogimi leti me je ugleden židovski intelektualec podučil, da je New York pravzaprav "Jew" York, a ko sem to njegovo definicijo nedolgo tega nič hudega sluteč, bolj za šalo kot zares, izustil v veselo razpoloženi mednarodni družbi, se je vame zazrlo nekaj mrkih pogledov, češ, kako si vendar drznem omeniti kaj takega med izobraženimi ljudmi. Prav nikakršne antisemitske nakane mi niso prevevale misli, ravno nasprotno, v krogih, v katerih se gibljem, so osebe judovskega porekla malodane v večini in prav od njih sem slišal najbolj strupene šale na račun "izvoljenega ljudstva", takšnega smisla za samoironijo in tolikšne samokritičnosti kot prav pri Judih pa med pripadniki drugih etničnih skupin ne zaznaš ravno pogosto. A stvari niso nikoli samo črne ali samo bele, niti ne vselej enake, da jih presojamo včasih tako, včasih drugače, pa so "krive" tudi skrajnosti, v katerih se kdaj pa kdaj manifestirajo. Zato je gotovo nekaj na tem, da se newyorški župan piše Bloomberg (skupaj z guvernerjem države New York Patakijem je pred uradno razglasitvijo natečajnih rezultatov intenzivno navijal za Libeskindovo rešitev - glas ljudstva, ste rekli?) in da se je Libeskind proslavil s postavitvijo Judovskega muzeja v Berlinu (načrti 1989, odprtje 2001). To je bila dejansko njegova prva realizirana arhitektura, do 1990 se je namreč preživljal kot pisatelj, zgodovinar in predavatelj, danes pa je njegovo podjetje Studio Daniel Libeskind s 130 zaposlenimi med najbolj zaželenimi načrtovalci na svetu (Imperial War Museum v Manchestru, razširitev umetnostnega muzeja v Denverju in Victoria & Albert Museuma v Londonu, koncertna dvorana v Bremnu, kongresno središče v Tel Avivu, nakupovalni centri v Nemčiji in Švici, zadnje čase ga vse pogosteje omenjajo tudi kot kandidata za dekana fakultete za arhitekturo na univerzi Columbia). Ne vem, morda bodo arhitekture, zgrajene po njegovih načrtih, s svojo kakovostjo ovrgle moje zdajšnje pomisleke, a nekako se ne morem otresti domneve, da njegova slava nezadržno raste predvsem ob dejstvu, da je "naš" ...