transnacional / Uršula Cetinski: Kenguru in didžeridu

Čeprav sem v Ljubljani, sem zadnje tedne z mislimi in akcijami predvsem v Avstraliji. S kolegi pripravljamo cel kup programa, ki bo v Ljubljano pripotoval iz Avstralije. Nikoli si nisem predstavljala, da bo ta celina name napravila takšen vtis. Obiskala sem jo samo enkrat, na pragu novega tisočletja. Avstralci v Adelaidi vsaki dve leti pripravijo festival, na katerem pokažejo "the best off" teatra, kar ga premorejo. Tega pa je kar nekaj. Poleg tega se tam bienalno, februarja - ko tukaj zmrzujemo kot polite kure, oni pa se pražijo na 40 stopinj C - dogaja bajen mednarodni gledališki festival, na katerega vabijo glamurozne izdelke iz Evrope. Sama sem doživela recimo opero Pisma Vermeerju v režiji Petra Greenawaya, v kateri je pela cela horda opernih pevk, ki so se med predstavo v nabuhlih krinolinah sprehajale po ogromnem bazenu, poleg tega pa je na sceni ves čas še grozljivo deževalo. Vse skupaj je bilo prvovrstno estetsko doživetje, za katerega so Avstralci menda odšteli milijon ameriških dolarjev, kar je za naše revne kulturniške malhe popolnoma nepredstavljivo. Takrat sem v desetih dneh spoznala kar nekaj zanimivih ljudi z avstralske kulturne scene in nekateri izmed njih sedaj, po treh letih, prihajajo v Ljubljano.