transnacional / Brane Kovič: Meje so v glavah

Včasih dogodki, ki naj bi načeloma ostali zgolj v kulturni sferi oziroma se bolj ali manj prepričljivo vpisali le v enega izmed segmentov umetniške produkcije, prav zaradi trenutka, v katerem se uresničijo, daleč presežejo svoj prvotni namen in nehote posežejo v širše sfere družbenega, tudi aktualno političnega dogajanja

Razstava fotografij Inge Morath (1923-2002) v Koroški galeriji likovnih umetnosti v Slovenj Gradcu, dopolnjena s prispevkoma Stojana Kerblerja in Branka Lenarta, tematizira vprašanja meje, obmejnih prostorov, vsakdanjega življenja na stičišču različnih jezikov, izročil, običajev, kulturnih in osebnih identitet. Avtorica z bogatimi življenjskimi in profesionalnimi izkušnjami (študirala je romanske jezike in literaturo, bila radijska in časopisna novinarka, pri tridesetih pa se je zapisala fotografskemu ustvarjanju) se je zapisala v zgodovino kot članica slovite agencije Magnum, sodelovala z Ernstom Haasom in bila asistentka legendarnega Henrija-Cartier Bressona. Prepotovala je Evropo, velik del Afrike, Bližnji in Srednji Vzhod, območje nekdanje Sovjetske zveze, Kitajsko, Japonsko, ZDA ter vrsto drugih dežel; svoje reportaže je objavljala v najuglednejših ilustriranih revijah in časopisih (Life, Paris Match, Saturday Evening Post...), izdala je več fotografskih knjig, med katerimi velja omeniti na primer monografijo o Rusiji (1969) s predgovorom ameriškega pisatelja in dramatika Arthurja Millerja, s katerim je bila od 1962 tudi poročena. Poznavalci fotografije hvalijo njen intuitivni posluh za pravi trenutek in svetlobo, nesporno izpopolnjen v Cartier-Bressonovi “šoli”, sama pa poudarja nujnost predpriprav za uspešno uresničitev obsežnejših fotografskih nalog. Tako v nekem besedilu iz 1975 zapiše, da skuša vsakič, preden se loti novega reportažnega projekta, spoznati njegov civilizacijski in kulturni kontekst ter se vsaj za silo naučiti osnov jezika dežele, kjer naj bi fotografirala, pri delu na terenu pa zvesto sledi navodilom svojega velikega učitelja, ki je s široko odprtim očesom pozorno opazoval svet skozi fotografski objektiv, medtem ko je z drugim, na katerega je mižal, poskušal doumeti, kaj se skriva za videnim ali, bolj poetično povedano, prodreti v dušo pojavov in ljudi, ki se fotografu vrstijo pred kamero.

“Obmejni prostori”, zadnji projekt Inge Morath, premierno predstavljen v Gradcu v sklopu prireditev, ki letos središče avstrijske Štajerske predstavljajo kot kulturno prestolnico Evrope, je smiselno dopolnjen z dokumentarcem raziskovalke in režiserke Regine Strassegger (roj. 1955), prav tako graške rojakinje. Dialog med fotografsko in filmsko sliko, umeščen na občutljivo področje meje, za katero vemo, da ni “naravna”, racionalno razložljiva narodnostna meja, ampak politično (s saint-germainsko pogodbo iz septembra 1919) postavljena ločnica med državama, naj bi s prikazi posameznih človeških usod, družinskih vezi, prelivajočih se krajinskih značilnosti in kulturnih spomenikov, ki jih ne glede na to, ali so preprosti primerki ljudskega izročila ali visoko kakovostni umetniški dosežki, opredeljuje predvsem z etničnimi razlikami neobremenjeni “slog prostora”, prispeval k zgladitvi nasprotij in pomiritvi napetosti, skozi čas nakopičenih v obmejnih krajih zaradi številnih dejavnikov, na katere ljudje, ki tod živijo, niso imeli ključnega vpliva. S humanistično tradicijo pogojena umetniška vizija, ki zna prisluhniti konkretnemu posamezniku, se poglobiti v njegovo intimo ter skrajno obzirno razgaliti tako njegove drobne stiske kot bolj prikrite, nekje v globinah zavesti in podzavesti osebna in kolektivna čustva glodajoče zagate, sicer za hip zbudi upanje, da meja ni ločnica, ampak predvsem stičišče drugačnosti, linija tolerance in spoštovanja drugega, a se hkrati ves čas zaveda svoje iluzionistične sproduciranosti. Podoba, tudi tako analogna realnosti videza stvari kot sta fotografija in filmski kader, je v končni konsekvenci vendarle samo uresničitev skopične pulzije, želje svojega tvorca, da bi videl dejanskost v skladu s svojimi predstavami, prepričanji in pričakovanji. Tudi Inge Morath se ni izneverila stališčem in načelom intelektualnih in umetniških krogov, v katerih se je gibala, do konca svojih dni je vztrajala pri univerzalnem humanizmu, katerega sporočilo je udejanjala s specifično individualno poetiko v mediju, v katerem se je izražala. Spoznanje, ki ga razberemo z njenih posnetkov obmejnih prostorov, kakršne je videla in doživela, je nedvoumno in že dolgo znano: edine resnične meje so v človeških glavah, ne postavljajo jih ne kmetje, ne intelektualci, ne drugi ljudje, ki živijo skupaj, čeprav govorijo različne jezike, postavljajo jih pajaci, marionete in zločinci, kakršni so - kot nam prav zdaj do robov vzdržljivosti kažejo tiskani in avdiovizualni mediji - George W. Bush, njegovi bebavi podrepniki in poniglavi voluharji, ki s svojim sprenevedanjem sekundirajo krvavim rihtam.