transnacional / Uršula Cetinski: Welcome to Europe!

Pred kratkim smo se v sklopu festivala Touch of Dutch na neko sončno soboto zapletli v pogovor o prednostih in pomanjkljivostih vstopanja v Evropsko unijo, kar smo obdelali iz perspektive kulturnikov, ki delujejo v različnih okoljih, npr. na Nizozemskem, Hrvaškem, Slovaškem, v Bolgariji, Avstriji in Sloveniji, se pravi v prostorih, ki so že "notri" ali pa še čakajo, da jih to doleti. V središču debate je bila predvsem prihodnost nevladnih organizacij, ki imajo v omenjenih državah zelo različne možnosti za delo in obstoj.

Dobila sem vtis, da so Nizozemci spet milje daleč pred vsemi. Ne da bi hotela koga preveč idealizirati, kajti tudi na Nizozemskem sem se že srečala z različnimi čudaštvi, ki sem jih le s težavo premlela in doumela. Pozna se, da gre za precej bogato državo z dokaj pametno kulturno politiko, odprto za najrazličnejše iniciative. Kar mi je bilo pri njih vedno neznansko všeč, je predvsem to, da je država pri subvencioniranju kulture popolnoma umaknila svoje tace od odločanja o vsebinah kulturnih dejavnosti, in sicer tako, da o tem razsojajo pooblaščene fundacije. Pri nas naj bi to distanco sicer vzpostavili neodvisni strokovnjaki, ki na ministrstvu in mestu rešetajo in ocenjujejo prijavljene projekte in programe, vendar strokovne komisije še vedno neposredno imenujejo aktualni ministri in župani. Poleg tega je stroka, ki je na ta način vpeta v odločanje, zgolj nekakšen posvetovalni organ, katerega mnenja so za politiko odločilna ali pa tudi ne, kakor se ji pač zdi v posameznih primerih.

Sila zabavni so pri vsakem usklajevanju proračuna na primer ljubljanski mestni svetniki, ki se požvižgajo na stroko in z amandmaji prerazporejajo subvencije s projekta na projekt. Tako rušijo logiko, kakršno je predlagala stroka, najpogosteje pa jih vodi le želja, da bi se znebili najbolj vnetih kulturnikov, ki jim visijo za vratom. Njihov šparovček potem po svoje malo bolj radodarno napolnijo tako, da preprosto odšknejo tistim, ki jim nikoli niso težili in jih v bistvu sploh ne poznajo. Toliko o statusu stroke v loncu slovenske kulturne politike.

Sicer je položaj kulture, kakršno producirajo nevladne organizacije, precej podoben na Hrvaškem, Slovaškem in v Bolgariji, med Slovenijo in Avstrijo pa bi mogoče lahko potegnili nekakšne vzporednice. Tak vtis sem vsaj dobila po sobotni debati. V obeh državah obstajata zanimivi "neodvisni" sceni, ki pa sta v primerjavi z drugimi segmenti kulture podhranjeni. Seveda je vložek obeh držav v kulturo neprimerljiv, kot sta neprimerljiva tudi njuna gospodarska moč in politični položaj. Avstrija se od nekdaj postavlja s svojo klasično kulturo, ki je tam že tradicionalno v ospredju, od številnih teatrov do filharmonikov, tako da je celo kulturno bogati Dunaj preživljal cele kolobocije, preden mu je leta 2000 končno uspelo dobiti sodobnoplesni center Tanzquartier, ki v bistvu ni drugega kot dvorana z dvesto sedeži in pet vadbenih studiev. Pri nas prav tako kot v Avstriji obstaja asociacija "neodvisnih" kulturnikov. Patricija Thill, ki je aktivna v avstrijski asociaciji, nam je zaupala, da jih evropski kulturni programi in z njimi povezane subvencije, ki so jim dostopne, ker je Avstrija članica Evropske unije, ne fascinirajo prav dosti. Posebno zato, ker je Avstrija po vstopu zmanjšala podporo za mednarodno sodelovanje, češ da se poslej umetniki in producenti lahko obrnejo na Bruselj in program Kultura 2000, tistim, ki jim je v Bruslju le uspelo kaj iztržiti, pa so potem zmanjšali subvencije doma.

Po besedah mojih sogovornikov in sogovornic je položaj na Hrvaškem, Slovaškem in v Bolgariji še vedno popolnoma kaotičen. Po Hrvaški nas je popeljala Emina Višnjić, ki sodeluje pri več zanimivih projektih, kot sta tudi festivala Urban Festival in Queer Zagreb. Slednji bo potekal v drugi polovici aprila in s celo vrsto predstav, filmov, razstav in teoretskih pogovorov poskušal skozi prizmo "queer teorije" obdelati družbene stereotipe, predsodke, militarizem, odnos med cerkvijo in državo, različne strukture družine in podobno. Po Emininih besedah se zdi, da Hrvaška vendarle uspešno okreva po mračnjaški Franjevi vladavini, ki je izstradala in pokopala celo vrsto dragocenih kulturnih pobud in projektov. Veliko slabše je na Slovaškem in v Bolgariji, kjer "neodvisna" kultura sicer obstaja, vendar jo država sploh ne prepozna kot dejavnost, ki bi bila vredna podpore. V obeh državah je kulturna politika netransparentna in temelji predvsem na zasebnih zvezah med producenti in politiki. V Bolgariji je menda najuspešnejši tisti, ki se za subvencije na hitro dogovori kar z ženo tamkajšnjega kulturnega ministra. Dessy Gavrilova, soustanoviteljica centra za kulturo in debato Red House v Sofiji, nam je povedala, da "neodvisne" kulturne pobude v Bolgariji sicer obstajajo, takšen je med drugim tudi njen center, vendar je njihova življenjska doba zaradi splošnega kulturnopolitičnega kaosa in nenaklonjenosti kulturnim vsebinam, ki ne nastajajo v javnih institucijah, zelo kratkega diha.

Nekje proti koncu izmenjave tegob in zanimivih informacij smo Mustafo Kaplana, edinega udeleženca festivala Touch of Duch iz Turčije, vprašali, kakšni vetrovi vejejo po turški "neodvisni" sceni. Rekel je, da njegova angleščina ni najboljša in zato ni čisto prepričan, da nas je vse skupaj prav dobro razumel. Če pa nas je, je skrajno začuden, kajti zdi se mu, da smo se ves dan pritoževali nad nizkimi subvencijami za "neodvisno" kulturo. Kaj takega v Turčiji namreč sploh ne obstaja. On in njemu podobni morajo kar pošteno zavihati rokave in opravljati najrazličnejše plačane posle, da lahko potem dobiček vložijo v produkcijo plesnih predstav.

Debata se je končala s splošno ugotovitvijo, da Evropska unija, v katero nekateri prej in drugi pozneje vstopamo v prihodnosti, v bistvu nima močne in z različnimi lobiji podprte kulturne politike, saj pod geslom raznovrstnosti in soobstoja različnih kultur odločitve o umetnosti in kulturi (razen nekaterih izjem glede medijev in dediščine) v celoti prepušča posameznim članicam in njihovim "internim" odločitvam. Seveda skupna gospodarska usoda članic Unije in njihove obveznosti na tem področju še kako vplivajo na "interne" kulturne politike. Zato evropski kulturniki lahko le zavidamo evropskim agrokulturnikom, se pravi kmetom, ki so se v Bruslju do zob oborožili z najrazličnejšimi lobiji in smo v primerjavi z njimi hudo neorganizirana "uboga gmajna".