transnacional / Miha Zadnikar: Čas za anonimne direktne akcije

Večkrat smo že zapisali opazko, da je tukajšnje okolje sila pripravno za anarhijo. Njeno najmočnejše orožje je, da na kulturni ravni ni nikakršne identitete in da vsi pametni kriteriji prihajajo od spodaj. Njene največje trenutne slabosti so hudo pomanjkanje zgodovinskega spomina, šibka socialna etika, politična apatija, profana seksualna diferenciacija in neurejeno razmerje med neposrednostjo in humorjem. Zlasti slednje se hitro sprevrže v zbrko površnih odnosov, pri katerih tistega, tisto, ki s totalno nepokorščino in aktivacijo resno mislita iti do konca, okolica jemlje kot zakrknjeni žrtvi ideologije, humor pa je prejkone še vedno takšne branže, da zakriva precej prepoznavnosti - nizek, jedek, ciničen, zdolgočasen, indiskreten, izmikajoč se odgovornosti do sebe in drugih. To nas utegne stati konspiracije, ključnega potenciala in svežine, nujno potrebne za direktne akcije, saj je precej neizrečenega ... veliko bližnjih živi v nenehnem strahu, v konstantnem nesporazumu. Stalno je torej treba prilagajati komunikacijske ravni, kar požre precej časa in energije, ki bi jo lahko porabili za družbeno koristno delo, izobraževanje in revolucioniranje svojega lastnega vsakdanjika. Več zavračanja, nestrinjanja - manj negodovanja in oportunosti!

Obdobja v lokalni anarhiji, naj spomnimo, gredo nekako takole: a) radikalna drugačnost; b) radikalna osama; c) radikalen out, da smo (si) sploh lahko bliže. Šele z gesto c), ki ne prinaša več nikakih služb, bonitet, posvetne slave in podobnih odvečnosti, se naposled izognemo sprenevedanju - v nji so temelji za socialno anarhijo, torej tudi osebno srečo in zadovoljstvo. Zelo pomembna točka na poti, s katere ni povratka, je ukinitev ambicije, v kateri gre brati ključen atribut za kapitalsko-fašistične „uspehe“. Realna utopija nas vodi k skupnosti neambicioznega, a na moč dejavnega prebivalstva, tistih, ki imajo kratko malo preveč dela, da bi se zaposlili, ali pa tega niti nočejo več. Kakor je bilo opaziti, so bile mirovne manifestacije pravo pravcato uspavalo. Ni namreč mirovništva brez bojevništva, anarhija terja oboje skupaj, sicer se zapaca v katolicistične pohode s svečami oziroma v letargično hipijado. Tudi hašiš, denimo, je veliko slajši v vmesnem času med dobro, učinkovito anonimno direktno akcijo in seksom kot skajen med pisano množico na statični lokaciji. Manifestacije, demonstracije in podoben patetičen konfront s policijsko represijo ali simbolično državno navlako so vobče nevredne anarhističnega podjetja. V okorelih krajih kakor tule so resda opravile svoje svetlo, udarno poslanstvo, a bodi dovolj. Zabubiti se kaže v debele teoretske knjige, oditi na sprehod, zvečer na pivo, pa se bomo primozgali, primozgale do vzvoda. In zagotovo je nekje vzvod, verjetno preblizu, da bi ga kar tako zlahka uzrli, uzrle. Pomembno je tudi to, da morajo biti bistvene reči predebatirane čez dan, v mraku untergrunta namreč sfrli čez prostor vse preveč verbalnih traparij, da bi se bilo možno skoncentrirati na dobro direktno akcijo. Takšno, ki seže v srce, zanjo ve spočetka prav malo ljudi, ko je izvršena, pa vsi. Nihče pa nikakor in nikdar ne sme zvedeti, kdo jo je izvedel. To so osnove, tukaj nam je delovati, da zadržimo težko pribojevano nehierarhično strukturo in okrepimo dobro zastavljen organizacijski potencial. Nadaljnji postopki gredo tudi k decentralizaciji avtonomnih con. Odkar so odmrli kulturni domovi, študentski in mladinski klubi pa se - pozdrav vse preredkim izjemam! - ne zavedajo, da so žrtve kulturne politike, ki jih sili v zapravljanje keša in v alkohol, še preden utegne v njih kdo pomisliti, da bi postali vsaj pesniška zatočišča, silno manjka avtonomnih con, ki bi vzdrževale optimalna razmerja, kot vzemimo zgledno zenačene kulturo/socialo/politiko, zlatih 50/50 med programom in sprotnimi neprogramskimi investicijami, in upoštevale druge “prostorsko-ekonomske skrivnosti”, o katerih so marksisti spisali že vse, pa jih je komaj kdo bral resno.

Tudi grožnja z levičarsko stranko bo za nas dober preskus. Kako je mogoče, da profesor romanistike in celo izvedenec za špansko okolje tako slabo pozna anarhijo, da si drzne pomisliti, da gre pri njenem gibanju za ljudi, ki bodo na lepem kar stopili v nekakšno stranko, naj bo ta na prvi pogled še tako mikavna in „zavezniška“? Morda pa kalkulira, možakar, da bodo nesrečni kraji spet iznašli svojo lastno kurioziteto in se izneverili transnacionalni izkušnji? Spet je treba ponoviti: Anarhija se z desničarsko-sredinsko-levičarsko strukturo ubada zgolj na teoretsko-politični, na „miselni“ ravni, kolikor jo pač to mora „zanimati“ organizacijsko; anarhija je v praksi pač zunaj te strankarske godlje, out, preponosna in nespletkarska. Parlamentiranje ji je v temelju povsem odveč, saj stavi spekter svojih zmožnosti izključno in samo na neposredno odločanje, na edino možno demokracijo, ki pride lahko samo od spodaj. Hvala lepa torej za vabilo, obujevalci, obujevalke levice, toda nismo od včeraj, da bi nasedali na stare štorije. To je politikantstvo, nas pa zanima, če že - politika.