transnacional / Brane Kovič: Bebavi cenzorji

Kazenski zakonik ranjke SFRJ je "krasil" prosluli 133. člen, ki je sankcioniral takoimenovano sovražno propagando, pod to oznako pa je bilo moč strpati praktično vse, kar režimu in njegovim podrepnikom ni bilo pogodu - od publikacij politične emigracije prek člankov tujih novinarjev, ki nad samoupravljanjem niso bili ravno navdušeni, do kritičnih zapisov in komentarjev v domačih medijih. S slednjimi je represivni državni aparat še najhitreje opravil: še preden sta časopis ali revija izšla, je pristojni lokalni tožilec izdal odredbo o zaplembi in prepovedi razpečevanja, krdelo penastih policajev je v poznih nočnih ali zgodnjih jutranjih urah prinorelo v tiskarno, pobasalo komaj stiskane izvode, jih naložilo v marice in odpeljalo neznanokam. Čez nekaj dni je potem sledil formalni sodni proces, ki je zaplembo "pravno utemeljil" tako, da je brez pretehtavanja argumentov in protiargumentov potrdil tožilčev ukrep. In državljani smo bili varni pred pohujšljivimi mislimi... čeprav se je skoraj vedno komu v tiskarni posrečilo skriti večji ali manjši kupček primerkov inkriminirane publikacije pred samozvano "roko pravice", tako da je domnevno sporno čtivo nazadnje vseeno prišlo vsaj do peščice zainteresiranih bralcev, ki smo ga bodisi v fotokopijah, bodisi v ustnih povzetkih širili naprej.

Vso svojo omejenost pa so bebavi cenzorji v deželi, v kateri uradno ni bilo cenzure, pokazali s prepovedovanjem dostopa do tujih tiskanih medijev, ki so kdaj pa kdaj razkrili kakšno nečednost komunistične nomenklature ali namignili, da stvari vendarle niso tako idealne, kot jih prikazujejo rdeči farji s svojih beograjskih ali drugih partijskih prižnic. Kakšen FAZ, Times ali Le Monde se res ni pojavil v kioskih in knjigarnah po pokojni Jugi, toda kdor je želel prebrati članek, ki je vznemiril varuhe socialistične pravovernosti, se je preprosto zapeljal v Trst na kapučino (morda tudi v Celovec ali v Gradec na tisto brozgo, ki ji v Avstriji pravijo kava), si v prvi večji trafiki kupil prepovedano številko časnika in brez težav izvedel, česar bojda ne bi smel. Cenzura je bila namreč najboljša reklama za pisanje, na katerega marsikdo sploh ne bi bil pozoren, če ga ne bi razglašena prepoved zrajcala, da se zapiči vanj. Prav zanimivo bi bilo vprašati še žive nekdanje partijske funkcionarje in izvrševalce njihovih ukazov, česa so se tako hudičevo bali, da so v vsakem zapisu, ki je le malce nakazal, da ima vsaka medalja dve plati, videli grožnjo za obstoj države in se ob tem celo sklicevali na ideologijo, ki naj bi bila "permanentna kritika obstoječega"...

Vedno mi gre na smeh, ko se spomnim svojih gimnazijskih potovanj v Anglijo (z vlakom iz Trsta in nazaj, potem pa z družinskim avtom čez mejo v Novo Gorico) in mrkih obrazov carinikov na mejnem prehodu v Rožni dolini ter njihovega rutinskega "kaj 'mate za pr'javit'?". Razen osebne garderobe in toaletnega pribora sem imel kakšno longplejko in - knjige. "Kakšne knjige?" je zabevskalo uniformirano babše in spačilo ksiht v čuden preplet sovraštva in naslade v pričakovanju, da mi bo iz kovčka potegnilo kakšen Djilasov traktat ali, bognedaj, še kaj hujšega (beri: literaturo protikomunističnih piscev). Pa sem imel samo Byronove in Shelleyeve pesmi, učbenik sanskrta ter dva, tri v angleščino prevedene staroindijske spise - takrat, konec šestdesetih, se je namreč to zelo "nosilo". Uniformiranci so listali po knjigah, napisanih v jeziku, o katerem niso imeli pojma, se pretvarjali, da razumejo, za kaj gre in nazadnje odstopili od nadaljnjega uveljavljanja svoje "moči". Pozneje, v sedemdesetih, ko sem vse pogosteje potoval z letalom, so me ob povratkih na Brnik glede knjig v glavnem puščali pri miru, bolj jih je zanimalo, če švercam kakšne tehnične predmete, elektroniko in podobno.

Samostojne Slovenije "sovražna propaganda" ne ogroža več, zato pa so funkcijo bebavih cenzorjev prevzeli najrazličnejši inšpektorji, ki menda varujejo zasebnost državljanov. Morda je res, da s strogo pravnega vidika le skrbijo za bolj ali manj dosledno izvajanje zakonov, toda učinki njihovega delovanja in ukrepanja se v bistvu ne razlikujejo od početja njihovih neslavnih predhodnikov. Te dni vesoljna Slovenija razpravlja o razvpitih "udbovskih dosjejih", ki so se pojavili na internetu in je bilo seveda treba blokirati dostop do njih prek domačih strežnikov. Čeprav ne gre za nikakršne dosjeje, ampak le za policijske evidence, v katerih je zabeleženo vse od najbanalnejših prometnih prekrškov posameznih državljanov naprej, imamo opravka s povsem identično iluzijo, da bo prepoved koga obvarovala pred nezaželenimi brskanji po teh popisih - ne samo, da je dovolj skočiti v prvi cyber-cafe čez mejo in si spletno stran odpreti na tujem strežniku, tudi z domačega računalnika se z malo spretnosti vsak lahko dokoplje do "prepovedanih" podatkov. Koliko so le-ti verodostojni in kdo naj bi se pravzaprav okoristil z njimi, je popolnoma drugo vprašanje, dejstvo je, da dostopa do informacij dandanes, ko smo nadzorovani na vsakem koraku (video kamere v bankah, samopostrežbah, na bencinskih črpalkah, promet s kreditnimi karticami, itd.), ni več mogoče preprečiti - prav tako kot zlorab in manipulacij z njimi ne. Le oblast se očitno ne zaveda, da je tam, kjer je, zgolj zaradi lastne omejenosti in ne zato, ker bi imela informacije pod nadzorom.