Kultura kot sveta krava

Prav zdaj se v Financah razplamteva polemika o kolumni dr. Mića Mrkaića "Kdo je pomembnejši: šund komisije ali mi?". V besedilu je cela vrsta "nebuloz", ki človeka spravijo v smeh. Potem malo premisliš in nasmeh je bolj grenak. Nenadoma se zaveš, da nekonsistentne zamisli niso noben štos, ampak resno stališče do subvencioniranja kulture, ki smo ga zadnje čase v medijih zasledili kar nekajkrat (npr. v Oninem intervjuju z dr. Jožetom P. Damijanom) in očitno izraža prepričanje dela slovenskega ekonomskega možganskega trusta. Nekatere doktorje, ki se ukvarjajo z ekonomijo in sestavljajo nekakšno "ekstremno" liberalno strujo, je trg popolnoma očaral. Še posebno hudo je, kadar so deležni kakšnih izpopolnjevanj v ZDA.

Kar nenadoma jim je vse jasno, pa bi še kulturo na hitro osamosvojili od države, odpravili subvencije, jo prepustili trgu; po anglosaškem modelu, ki je deloma v veljavi v Veliki Britaniji, najbolj radikalne razsežnosti pa dobi v ZDA, kjer kultura živi od svojih "konzumentov" ter od zasebnih fundacij in mecenov. Na kulturo in njen družbeni status nikoli nisem gledala kot na nekaj posvečenega in vsa pretiravanja, ki umetnike enačijo z nedotakljivimi svetniki, zaradi katerih obstaja slovenski narod, mi gredo na živce. Jasno pa je, da je "proizvodnja" kulture popolnoma neprimerljiva s proizvodnjo čokolade, oblek, otroških dud, damskih vložkov in celega kupa reči, ki živijo od trga. Kultura po vsej Evropi (če pustimo ob strani Veliko Britanijo in nekatere oblike popularne kulturne ponudbe) živi od javnih subvencij, to je dediščina 19. stoletja, ko je zaradi družbenih in ideoloških sprememb in spremenjene vloge umetnosti ter potreb njenih "odjemalcev" vlogo, ki jo je prej v obliki mecenstva opravljala aristokracija, prevzela država. Sem prepričana, da je tudi v ZDA marsikaj, kar velja posnemati v Evropi, in marsikaj, v čemer jim res ne gre biti podoben, aplikacija (neobstoječe) ameriške kulturne politike pa bi na evropskih tleh pomenila popoln kulturni molk in mrk.

O čem pravzaprav piše Mrkaić. Ko v Maxijevi garaži čaka na plačilo parkirnine, se zaplete v pogovor z dvojico snobov, ki odhajata na abonma klasične glasbe v Cankarja, oblečena sta v prestižne blagovne znamke, toda v resnici pojma nimata, kaj gresta poslušat. Ta "resnična zgodba" je zanj "izhodišče za izlet v ekonomiko kulture in v smiselnost njenega subvencioniranja". Avtor kolumne ugotavlja, da si bedaki, ki kulturo "kupujejo" le zaradi družbenega prestiža, ne zaslužijo subvencioniranih koncertov, gledaliških predstav, razstav, ker družba od tega nima nič. Za tovrstno potrošnjo naj kar sami plačajo polno ceno. Morda so Mrkaićevi garažni pomenki s snobi resnični, tudi če so, pa tak dogodek ni prepričljiva podlaga za enačenje odjemalcev klasičnih kulturnih dogodkov s snobi.

Res je, da je obisk kulturnega dogodka za neki odstotek obiskovalcev utrjevanje prestiža, vendar je ciljna publika klasične glasbe, kar zadeva starost, spol, izobrazbo, kupno moč in ideološko pripadnost, zelo divergentna četa "poslušalcev", kar bi lahko lepo podkrepila z zanimivo nemško raziskavo publike različnih glasbenih žanrov, pa na tem mestu s to temo ne bom izgubljala prostora.

Enačenje obiskovalcev abonmaja klasične glasbe s snobi, ki si ne zaslužijo subvencioniranih kulturnih dogodkov, na temelju garažne izkušnje ni nič drugega kot navaden stereotip, za stereotipe pa tako in tako vemo, da so bedasti in nevarni.

Preden se je avtor kolumne, o kateri je govor, spravil pred računalnik, se je intelektualno podkrepil s "čudovito knjigo" Muze na trgu Bruna Freya in Wernerja Pommerehneja, ki sta menda zapisala: "Na vprašanje, kaj je umetnost, odgovarjamo, da je to tisto, kar želijo ljudje." Na vprašanje, kaj je umetnost, filozofi, teoretiki in raznorazni misleci odgovarjajo že od antike. Odgovor vselej ostaja neulovljiv, to je tudi čar vsega skupaj, mnogim pa se je v različnih diskurzih že uspelo zelo približati bistvu tistega, kar pojmujemo kot umetnost. Da bi bila umetnost "tisto, kar želijo ljudje", ki si želijo marsikaj, od seksa do ferrarija, je ena od najbolj puhlih definicij, kar sem jih kdaj slišala.

Če pa je z željo mišljeno pravzaprav, da je umetnost tisto, po čemer ljudje čutijo potrebo, ker jim je všeč, je navedena definicija še toliko bolj plehka, saj že od nekdaj obstaja cel kup umetniški praks, ki ljudem niso prav nič všeč, s svojo "antivšečnostjo" pa opravljajo pomembno kognitivno funkcijo, se pravi, da občinstvo pripeljejo do spoznanj, ki nam omogočajo, da razbiramo posebnosti časa, v katerem živimo.

V Mrkaićevi kolumni, ki ga na koncu privede do zamisli o razpustitvi kulturnega ministrstva, je še cel kup neslanosti; tiste, ki se zavzemajo za subvencioniranje kulture, zmerja z levičarji in turbosocialisti, ki izkoriščajo in nadzorujejo sodržavljane, izvedence v strokovnih komisijah, ki odločajo o kulturnih subvencijah, s "socrealističnimi šund komisijami", položaj kulture v drugih evropskih državah ga ne zanima (čudno, ko pa se ravno vključujemo v evropsko ekonomsko in duhovno bratovščino), slovenski pisatelji so krivi, da politiki ne znajo slovnice, kar je seveda stvar izobraževalnega sistema in kadrovanja v politiki, ne pa literature.

Najbolj zabavno je, če si predstavljam, koliko bodo odšteli od turbosocialistov osvobojeni mrkaići, ko se bodo odpravili na koncert ali v teater in za to plačali polno ceno. Za koncert klasične glasbe bo vstopnica stala približno 51.000 tolarjev, za gledališko gostovanje 56.000 tolarjev, za koncert sodobne glasbe 13.000 tolarjev. Takšni so namreč izračuni "polne cene" za nekatere realne kulturne dogodke iz mojega delovnega spektra. Vsakomur je takoj jasno, da je predlagani model "polne cene" v kulturi utopičen in da se cena vstopnic povsod po Evropi oblikuje glede na kupno moč ciljne publike, zaradi česar so subvencije nujne.

Prav bedno je, da del ekonomskega intelektualnega občestva javno udriha ravno po kulturi, saj ta pri nas ni nobena sveta krava, ampak shirano tele, ki v primerjavi z drugo živino požre prav malo sena iz proračunskega hleva in je vedno tarča vseh mogočih revizij proračuna, čeprav gre denar za celo vrsto izjemno pomembnih reči, od ohranjanja kulturne dediščine do žive umetnosti. Ta nevarna in nekonsistentna ideologija je simptom našega časa in družbe divje privatizacije. Mrkaić kulturi očita, da ne izkazuje "eksternalij", da ni družbeno koristna. Edino pravilno bi bilo, da bi prav ekonomisti izkazali svoje "eksternalije" z investicijami znanja in bleščečih idej v oblikovanje pravnega reda na področju ekonomije in finančne urejenosti Slovenije. Ne nazadnje v oblikovanje sistema, ki bi sponzorjem in donatorjem (tako kot v marsikateri urejeni državi) omogočil davčne olajšave in zmanjšal pritisk na javne subvencije, o mecenih pa glede na strukturo slovenske družbe sploh ni mogoče niti razmišljati. Kulturo naj ekonomisti Mrkaićevega kova raje pustijo pri miru, kajti ena sama 'čudovita' knjiga in klepet s snobi so prešibke reference za pameten razmislek o njej.