transnacional / Uršula Cetinski: Suženj, ki se valja v prahu

Ko v Gradcu stopimo z vlaka, nas po zvočniku pozdravi prijeten ženski glas: "Dobrodošli v Gradcu, kulturni prestolnici Evrope." Kulturni utrip mesta začutimo na vsakem koraku, kavarnice so polne, tudi v galerijah se tare obiskovalcev z različnih koncev sveta, ki očitno čutijo subtilno žejo po umetnosti. Posebno živahno je v Neue Galerie, ki skupaj z Mestnim muzejem na ogled postavlja razstavo Fantom užitka - Vizije mazohizma, katere kurator je Peter Weibel.

Gradec, deželna prestolnica Štajerske, drugo največje avstrijsko mesto, se lahko postavlja s svetovno uspešnimi rojaki, kot je denimo premožni Arnold Schwarzenegger. Če pa se vrnemo v 19. stoletje, ugotovimo, da je tam dobršen del življenja preživel pisatelj in vsestranski posebnež Leopold von Sacher-Masoch, da je v Gradcu domoval eden od utemeljiteljev seksologije Richard von Krafft-Ebing, ki je v delu Pshychopathia sexualis (1890) opisal simptome mazohizma in, navdihnjen z romanom Leopolda von Sacher-Masocha Venera v krznu, prvič definiral in uvedel pojem mazohizma. V Gradcu je poleg tega domoval tudi zdravnik, psihopatolog in revolucionarni psihoanalitik Otto Gross, ki je propagiral seksualno osvoboditev, uporabo mamil in matriarhat; med drugim je njegov idejni svet vplival tudi na D. H. Lawrencea pri pisanju o lady Chatterley, kasneje še na Herberta Marcuseja in Wilhelma Reicha. In tu povezave med Gradčani in mazohizmom še ni konec, kajti mazohistične akcije Guenterja Brusa iz 60. let prejšnjega stoletja so odločilno vplivale na celo vrsto performerjev in bodyartistov našega časa. Mazohizem je tudi pomemben segment v opusu štajerske, v Muerzzuschlagu rojene pisateljice Elfriede Jelinek, katere roman Die Klavierspielerin se je odlično odrezal v filmski različici Michaela Hanekeja, kjer je Isabelle Huppert tankočutno odigrala seksualno življenje neke ne povsem umetniško realizirane pianistke.

Med pomembne dogodke v Gradcu v času kulturnega prestolovanja Evropi zagotovo sodi Fantom užitka, ki nam razkriva življenje in delo Leopolda von Sacher-Masocha in upodobitve mazohizma v sodobni likovni umetnosti. Z Leopoldom von Sacher-Masochom sem bila v intimnem razmerju med prevajanjem njegovega najbolj razvpitega romana Venera v krznu, ki je v slovenščini, pospremljen z odličnim esejem Gillesa Deleuzeja Hlad in krutost izšel pri Analecti. Delleuze pravi, da se je treba vrniti k literarnemu opusu Sada in Masocha in izhajati iz literarne točke, iz katere sta perverziji dobili ime, saj kliničnih posebnosti sadizma in mazohizma ni mogoče ločiti od literarnih vrednosti Sada in Masocha. Pri vsem tem pa je literatura Sacher-Masocha, ki je za časa njegovega življenja med bralci in kritiki doživljala velik odmev, veliko manj znana od Sadovega literarnega dela, saj je utonila v pozabo kmalu po njegovi smrti, leta 1895, njegovo ime pa se je ohranilo predvsem kot poimenovanje spolne prakse.

Masochovo življenje je bilo zelo daleč od običajnega meščanskega življenja, če kaj takšnega sploh obstaja. Različne življenjske sopotnice, nekatere kasneje tudi zakonske žene, obvezno krepke, odločne, dominantne, po potrebi tudi v krznu in v najbolj nasladnih trenutkih še z bičem v roki, ljubezenski trikotniki, številni zakonski in zunajzakonski otroci, smrti otrok in sorodnikov, vzponi in padci v karieri univerzitetnega profesorja, novinarja in pisatelja, druženje z boemi, umetniki in lažnimi aristokrati, izjemno zanimiva korespondenca z različnimi dopisovalci, med katerimi naj bi se pod psevdonimom Anatol skrivala celo kralj Ludvik II. Bavarski in princ Aleksander Oranski, kar seveda ostaja le domneva. Pomemben vir za popolnejšo predstavo o življenju Sacher-Masocha je knjiga Moja življenjska izpoved izpod peresa prve žene Aurore Ruemelin, ki si je nadela ime moževe literarne junakinje in ostanek življenja preživela kot Wanda von Sacher-Masoch. Wanda je 8. decembra 1869 z Leopoldom sklenila pogodbo, v kateri je zapisano: "Dopuščena mi je najhujša okrutnost, in če Vas pohabim, morate to prenesti brez tožbe. Kot suženj morate delati zame, in ko se bom gostila v izobilju, Vas pa pustila v pomanjkanju in Vas teptala s svojimi nogami, morate brez godrnjanja poljubiti nogo, ki Vas je pohodila."

Razstava Fantom užitka dokazuje, da sta mazohizem kot spolna praksa in z njim povezana ikonografija pomemben segment sodobne umetnosti, kar izpričujejo likovna dela Pierra Klossowskega, Oskarja Kokoschke, Helmuta Newtona, Roberta Mapplethorpa, Mana Raya, Cindy Sherman, Joela. P. Witkina, če naštejem le skop izbor iz množice predstavljenih avtorjev in avtoric. Mazohizem je očitno privlačna, temačna, skrivnostna, zapeljiva tema, ki se izraža v najrazličnejših likovnih medijih. Nekateri razstavi sicer očitajo preširok izbor, saj ravno tematika mazohizma, kakor tudi mnoge druge teme, zahteva zelo premišljen in subtilen pristop, kajti v nasprotnem se vsa reč rada sprevrže v poceni maškarado. Slovenci bi k Fantomu užitka mirne duše lahko prispevali kakšnega Gorana Bertoka ali Marka Jakšeta, ki bi utegnila, vsaj po mojem, odlično zaživeti v kontekstu razstave.

Med najbolj genialnimi teatrskimi variantami na to temo pa je bila gotovo predstava Romea Castelluccija Masoch, navdihnjena z Venero v krznu, ki jo najbolj relevantni pregledi teatrskih praks 20. stoletja uvrščajo med antologijska teatrska dela pretekle dobe. Predstava je postregla s prizori, ki gledalca še leta dolgo preganjajo po zapletenih in težko doumljivih hodnikih spomina.

Sicer pa se najboljša umetnost vedno dotika nebes in pekla hkrati. Skrivnostni, mračni objem bolečine in lepote. Ali kakor je v enem od ljubezenskih pisem povedal Leopold von Sacher-Masoch: "Kadar pade zvezda z neba, se v trenutku, ko se dotakne zemlje, preobrazi v nenavadno, čarobno lepega človeka, čigar angelski obraz demonično ovijajo rdeči kodri. To bitje, moški ali ženska, ki se mu ne more upreti noben smrtnik, je demon; mori ljudi, ki ga ljubijo, ki so zasvojeni z njim, tako da jim s poljubi izsesa dušo z ustnic."